sobota, 24. januar 2015

Premagal sem sosednjo vas...

Sicer se mi zdi, da se v zadnjih letih trend izboljšuje in smo trenerji postali bolj osveščeni, ampak nikakor ne morem mimo te teme. Recimo, da smo kolikor toliko inteligentni ljudje in želimo našim varovancem najboljše, ne le iz danes na jutri ampak tudi dolgoročno. Prvo moramo razčistiti sami pri sebi, kaj je tisto, kar nas bo osrečilo. To da premagamo sosednjo vas in da pokažemo Lojzetu, da smo mi najboljši ali to, da bo mogoče nekdo izmed teh fantov nekoč nekje igral in rekel, ta trener pa mi je dal ogromno. Če ste se odločili za slednje, potem vas čaka dolga trnova pot, če pa ste se odločili za prvo ...

... vaši fantje bodo na tistih treh oz. morda štirih treningih na teden ogromno tekli, delali sklece in bili prave pošasti za svoje leta. Ko se bodo zaleteli v desno polaganje jih nič ne bo ustavilo, če se bo kdo zmotil in vrgel od zunaj, boste itak imeli ostale štiri v raketi in bodo pobrali skok nato pa žogo nekako z desno roko stlačili v koš. Na vse to, dodate še enega talentiranega "blok majstra", dve akciji, pressing in ne samo, da boste premagali Lojzeta ampak tudi Poldeta in Bineta. Z malo sreče boste v igri za med najboljše v državi, zdaj pa samo še premagate Slavka in že imate medaljo v roki, postavijo vam kip in vrhunec vaše kariere je tu, no no no ... nehajmo sanjat, vaši igralci tako postanejo košarkarski invalidi, ki čez dve leti ne bodo mogli več nikjer igrati. Razmislimo raje o tisti poti, ki nam mogoče ne bo prinesla zlate medalje ali pa jo mogoče tudi bo, ampak ne s to generacijo, ampak tisto čez šest let, ki bo delala po nekem sistemu klubskega ustroja, ki bo rasla iz leta v leto in ki bo, ko bo zaključevala pionirske selekcije znala veliko ...



Torej začne se tako, vzamemo list papirja ali pa odpremo Word, ker smo pač malo bolj osveščeni in nočemo, da nam zmanjka dreves in začnemo planirati. Naš plan mora biti najprej tak zelo splošen, kaj bomo v kateri selekciji učili in kaj morajo otroci na koncu katere selekcije znati, narediti moramo tudi plan, kako bomo to preverjali in kako bomo ocenjevali znanje naših varovancev. Prav tako moramo vedeti, kakšne cilje jim bomo zadali in kako jih bomo do njih pripeljali.

Nek tak splošen plan, s katerim se lahko strinjate ali pa ne. Je pa zagotovo način, da si olajšate ure in ure pisanja, je plan, ki sva ga pripravila z dr. Dežmanom in je objavljen TUKAJ.

Potem, ko imate splošen plan in ste razčistili sami pri sebi, kaj bi radi pri kateri starosti naučili igralce, morate še enkrat preveriti in se vprašati, če je vse realno in primerno starostni kategoriji. Fantje so namreč v fazi intenzivnega razvoja in morda česa fizično še ne bodo zmogli. Ko imate to razdelano in veste kaj želite, morate vsaj v grobem razdelati tudi kako boste to dosegli. Pripravite si kratkoročne in dolgoročne cilje, tako kot morate nadzorovati svoje varovance, morate nadzorovati tudi sami sebe, če sledite zadanim ciljem, kajti mimogrede nas poraz z Lojzetom spravi s poti in želja po maščevanju v naslednjem kolu U11 zamegli naš um.

OK, imamo "master" plan in sedaj? Pred nami je trnova pot. Pripraviti se moramo na vsak trening in to res prav na VSAK trening. Kako se že naredi to? Prideš, daš tri vaje z glave in gremo? Ne, ne in NE! V nedeljo zvečer ali v ponedeljek zjutraj se usedeš in začneš razmišljat. Ta teden imam v planu, da jih naučim to, to in to, poleg tega morajo še igrati in seveda je tu tudi "kondicijski" del, ki pa ne pomeni tek v nedogled, ampak izbrane vsebine, ki so starostni kategoriji primerne. Ne bom vam solil pameti z neko teorijo, ki bi jo, kot trenerji skorajda morali poznati. (Nekaj je imamo tudi tukaj). Razdelim si trening na uvodni del, v katerem že lahko vključim vaje iz tehnike, ki se vsekakor bolj smiselne, kot recimo tek v krogu. Glavni del, kjer so vaje podrejene našim ciljem in umiritev, za katero nam ponavadi zmanjka časa, vendar mogoče pa se v kakšnem kotu dvorane najde prostor tudi za to. Naredimo si točen plan za prvi trening in okvirne plane za naslednja dva oz., tri, kajti vedno je potrebno na podlagi analize današnjega treninga, načrtovati  naslednjega. Ko imamo vse to postorjeno in tudi vse ostalo, česar se tu ne bom dotikal, imamo pravico, da se prikažemo pred našimi varovanci.

... se nadaljuje, preveč naenkrat ni dobro. Kaj mislite koga je lažje naučiti pravilno? Tistega, ki nič ne zna ali tistega, ki je naučen narobe?

petek, 09. januar 2015

Kje je za koga bolje?

Malo premora od mojega nakladanja ni škodilo. Najprej vsem srečno novo leto, da bi bilo takšno, kot si ga sami najbolj želite.

Danes bi se dotaknil ene teme, ki je po moje vse prej kot lahka. Kaj je bolje za razvoj igralca v mlajših selekcijah, da igra v manjšem klubu in se vse gradi okoli njega ali, da prestopi oz. je v večjem klubu in je eden od?

Ko se trenerji pogovarjamo, pride do takšnih in drugačnih mnenj. Pa pravijo, ta je prišel od tam, kjer je bilo vse okoli njega in se ga je "forsiralo" in je zato postal tako dober. Ta se je zgubil, ko je prišel v večji klub. Ta je to, ta je ono.

Mislim, da pravega ključa, kaj je prav in kaj narobe tu ni. Po moje je ogromno odvisno od posameznika, od sredine v kateri je in konec koncev od sredine v katero gre. V kolikor je igralec v sredini v kateri se dobro dela in ima kvalitetnega trenerja, ki ima z njim ustrezen načrt, ni nobenega problema, če fant ostane v tej sredini, dokler ne preraste njihove članske ekipe, kar je pa lahko že pri 16, 17 ali pa recimo 20 letih. Kajti, če se ga resnično "forsira", mu daje pravo vlogo in se ga uči vse segmente košarke, potem nima nič manjših možnosti, kvečjemu še večje, kot tisti, ki je eden od v velikem klubu. Igra namreč cele tekme, dobi več žog kot ostali, tudi potroši več žog, kot ostali, dobi več izkušenj itd... Res pa je, da so tu tudi slabosti, ni se mu potrebno potruditi za nekaj več, saj ve, da je on tisti prvi in s tem zgublja prave vrednote, postane manj odgovoren, Ker mora igrati cele tekme, ne igra na fizično dovolj visokem nivoju, kajti 40 minut igrati na 100% je nemogoče. Hitro postane "zvezda", v obrambi se ponavadi ne troši dovolj itd.. Tako da, manjše sredine, so lahko super, lahko pa tudi past, če igralci zamudijo vlak za odhod na višji nivo.

Dejstvo je, da se v več manjših sredinah dobro dela, vendar igralski kader, ki ga imajo velikokrat ne dopušča, da bi igralca razvili v vseh elementih košarkarske igre. Zato je ključnega pomena timing kdaj oditi. Seveda pa to ne pomeni, da se delo manjšega kluba ne ceni, nasprotno, mora biti pohvaljeno in nagrajeno. Na drugi strani je pomembno kam mlad igralec gre in kakšne načrte imajo z njim. Da gre v sredino, kjer se bo kvalitetno delalo, kjer ima dobre soigralce in predvsem, kjer ima možnost ustreznega razvoja. Vse večja težava pa je, da nekateri klubi pač vzamejo vse kar izstopa, ker si lahko to privoščijo, nekih resnih načrtov za fante pa nimajo. Igralci in starši pa se namesto na podlagi pogojev in ciljev, odločajo na podlagi tega, ker jim pa ta klub nudi višjo štipendijo. Kratkoročno je to super, dolgoročno pa to ne pomeni nič dobrega. Vsak mladostnik, ki gre v večji klub rabi vse informacije, da se lahko pravilno odloči. Pa ne gre tu samo za individualni košarkarski razvoj ampak tudi za fizični razvoj, za intelektualni razvoj itd... Zadnja stvar, ki je tu pomembna je denar.

Če pogledamo zgodbo z drugega zornega kota. Osebno mislim, da so igralci, ki igrajo na poziciji organizatorja tisti, ki zaradi igranja v ekipah z neustreznim igralskim kadrom, najbolj trpijo. Kajti v svoji ekipi so dominanti in po navadi prav oni dosegaj največ točk, s tem pa zanemarijo tisto, kar je za organizatorja najbolj pomembno, organiziranje, razigravanje, sodelovanje in postanejo glede na pozicijo katero igrajo preveliki egoisti, kar pa je kasneje težko spremeniti.

Dejavnikov, ki vplivajo na razvoj je nešteto. Tisto, kar se ponavadi sliši najlepše pa ni nujno vedno tudi najboljše. Veliko fantov je šlo v pozabo oz. se je izgubilo v povprečju, ker so nasedali raznim obljubam velikanov. Vsak korak na poti mladostnika mora biti zelo dobro premišljen in načrtovan.

Verjetno ste že velikokrat slišali, on je zelo dober igralec, vendar je "indijanc". Zakaj mislite, da je temu tako?