ponedeljek, 09. februar 2015

Prisotnost ni dovolj

... no najprej se dotaknimo vprašanja iz zadnjega bloga. Koga je lažje naučiti pravilno? Tistega, ki nič ne zna ali tistega, ki je naučen narobe?

Vedno je seveda potrebno gledati vsakogar kot edinstveno bitje in seveda ne moremo kar potegniti črte, da tako pač je, vendar glede na izkušnje mislim da, če ni ravno popolnoma netalentiran, najverjetneje nekoga, ki nič ne zna, lažje naučimo nek gib pravilno. Zakaj? Naši možgani gibanja po določenem številu ponovitev avtomatizirajo in tako zapisane gibe je težko spremeniti. Med tem pa, če začnemo pisati na nepopisan list papirja in učimo pravilno, ter nato to znanje pravilno utrdimo, lažje zapišemo pravilni zapis v naše možgane, kot pa spremenimo že napačno zapisano. Tako nekako, kot če radiramo ali belimo narobe zapisano v našem "zvezku znanja". Bolje je torej pisati počasi in pravilno. Ampak tudi tukaj zagotovo obstajajo izjeme. 




Zdaj pa nazaj k naši zgodbi. Pripravili smo se za trening, naredili plan in sedaj imamo pravico, da se prikažemo pred našo ekipo. O točnosti, športni opremi in drugih stvareh, ki jih mora vsak trener poznati, niti ne bom zgubljal besed, vsaj danes ne. Prav tako ne o samem konceptu treninga. Mogoče le še enkrat tukaj kratek nasvet. Uporabljajte čim več vaj tehnike, kajti to je zagotovo dobra naložba. Niti se danes ne bom dotaknil pravil, ki jih morate postaviti in se jih držati. To so namreč vse zelo široke teme in zahtevajo svoj blog. Danes bom govoril o temu, kako moramo pristopati do treninga, od tistega kar piše na papirju, do tistega, kar izvedemo na treningu. 


Sam sem mnenja, da ko začnemo trening, moramo otrokom povedati kaj bomo delali, kakšni so naši cilji in kaj pričakujemo od njih. Nekaterim to veliko pomeni in jih tudi dodatno motivira. Pozorni moramo biti edino na to, da jim ne obljubljamo nečesa, kar morda na koncu ne bomo utegnili izvesti. Ampak jih mogoče dodatno motiviramo tako, da jim rečemo, da bo na koncu recimo igra, če bodo ostale stvari potekale dobro in po planu. Nikakor pa ne smemo otrokom odvzeti igre, če je le možno jo vključujemo na večini treningov. Doziranje količine igre, pa je stvar občutka in obdobja. Teorij tukaj je več, toda to so otroci, ki se radi igrajo in jih to izredno motivira. 

Sedaj pa tisto bistveno. To pri čemer me boli srce, ko vidim kako nekateri delajo. To je zame namreč zelo zelo neodgovorno.  Na papirju isti trening ali morda celo boljši je v praksi lahko čisto ničvreden, če ga samo izvedemo. Neštetokrat sem že videl trenerje, ki dajo recimo sicer zelo dobro vajo, vendar to je tudi bilo to. Vaja je bila dobra. Kaj pa izvedba? Kaj pa popravljanje, kaj pa razlaga bistva? Kaj pa ustavljanje in mogoče delanje koraka nazaj, da pridemo do pravilne izvedbe? Kaj pa natančnost? Recimo, da imamo v naši vaji nekakšen tehnični poligon. Začnemo s trojno nevarnostjo, križnim prehodom, nekaj menjavami med nogami in zaključkom z levo roko po levem dvokoraku. Otroci začnejo delati, o trojni nevarnosti ni ne duha ne sluha, prehod je včasih vzdolžen, včasih križni vendar naredijo korake, menjave delajo spredaj, zaključek pa z nekim pol levim dvokorakom in desno roko. Po 10 min, ko je na vrsti druga vaja gremo dalje in tako izvedemo trening, na koncu odigramo še 5:5, vsi smo zadovoljni, pohvalimo fante in gremo zadovoljni domov. NE! Če je trojna nevarnost, je to trojna nevarnost in to pravilna! Če je križni prehod, je to križni prehod. Če je menjava med nogami je to menjava med nogami, in če je zaključek z levo roko, je zaključek z levo roko, pa tudi če 100x zgrešimo, bomo pa 101. se morda naučili uporabljati slabšo roko. To je samo osnova, da otroci izvajajo, kar smo povedali v navodilih. Naslednje je seveda kako izvajajo. To je odvisno od faze učenja. Najprej pravilno, nato hitreje in pravilno, končna izvedba je pa seveda v maksimalni hitrosti in pravilno, vendar do tega ne prideš čez noč. Pa tudi to še ni vse. Ko vidimo, da otroci generalno delajo napake ustavimo vse, povemo bistvene napake in zahtevamo od njih, da jih odpravijo, naslednje so potem posamezniki, ki izstopajo po napakah. Takšne moramo "povleči" iz vrste in jim pokazati kaj je prav in na kaj naj bodo pozorni. Dajajte otrokom jasna navodila in postavite jim cilje, ter jih usmerjajte do njih. Ko ste vse to naredili, ste lahko malček zadovoljni, saj ste naredili korak v pravo smer. Je zamudno, včasih moramo zato spustiti kakšno vajo, včasih celo spremeniti trening, vendar je to edini način, da bomo jutri vsi skupaj boljši. 


Marsikdo se posmeje in zasmehuje, ko pride trener s kamero, Ipadom ali neko drugo tablico, konec koncev v času pametnih telefonov lahko tudi s slednjim, na trening in posname otroka, ko izvaja neko vajo, mu nato pokaže kaj dela narobe in kaj bi bilo prav, ter ga tako usmerja. Jaz recimo uporabljam aplikacijo Ubersense in tako pomagam otrokom do tega, da se vidijo. Pomislite, pojdite na igrišče, izvedite menjavo, izvedite polaganje in izvedite met. Predstavljajte si kakšen je izgled teh vaših elementov in nato se posnemite in se poglejte. Verjetno ni ravno tako, kot ste si predstavljali, pa imate veliko izkušenj s tem. Predstavljajte si koliko otrok ima popolnoma napačno predstavo o sebi in o svoji izvedbi, kamera pa ne laže in je super pripomoček in korak za korakom lahko otroke spravimo do želenega cilja. Pa tudi živimo v času, kjer je to najmlajšim domače. 


Mogoče danes ne toliko zanimivo, vendar toliko bolj resno... Jemljite delo z mladimi skrajno odgovorno in poskrbite, da bo tisti trening s papirja na "terenu" bil takšen kot mora. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar