petek, 06. marec 2015

Ima kdo recept?

Te dni sem dobil klic kolega, ki bere moje bloge in mi je predstavil problem o katerem bi lahko kaj napisal. Želim si, da bi imel pravi odgovor na to težavo. Rad bi rešil to problematiko, a ko pomislim sam pri sebi, pravega recepta ne poznam. Mogoče bo kdo od vas imel odgovor. Sicer gre za širok pojem, ki ga je težko natančno opredeliti in mogoče nekateri določenih stvari niti ne boste smatrali pod ta pojem ampak kljub temu …

Pripadnost klubu. Kako jo vzpodbuditi, kako jo gojiti, kako jo zasaditi v otroke in odrasle, ki jih treniramo? Ko tako sprva pomislimo – je to pač, da navijamo za naš klub, ga spremljamo in to je to? Presenečen sem, ko vtipkam v Google pripadnost. Samega pojma pripadnosti ne najde, na Wikipediji pa najde pojem organizacijska pripadnost (PREBERI). Torej o tem pojmu v Sloveniji niti nimamo nekaj veliko zapisanega. Bolj gre tudi tu za pripadnost zaposlenih podjetju, kot pripadnost nekemu športnemu klubu. In kako si to predstavljamo trenerji in kaj lahko naredimo? Kako bomo dosegli, da se bo otrok identificiral s klubom? Da bo s ponosom oblekel njegov dres, da bo prišel na članske tekme in stiskal pesti za naše člane? Da bo o klubu govoril v superlativih? Da ko bo prišel na trening ali tekmo ne bo pomislil, da ne bi igral zato ker je prehlajen ali ga nekaj boli, ampak bo stisnil zobe, zato da bo njegov klub zmagal?

Najprej mora biti klub urejen, v njemu morajo vladati zdravi odnosi in komunikacija. Člansko moštvo mora biti navdihujoče. Otroci se morajo videti nekega dne v tem moštvu in pred publiko, ki zanj navija. Verjeti morajo, da bo jutri za njega nekdo navijal, tako kot on zdaj navija. Imeti moramo igralce, ki so vzorniki mladim, igralce ki navdihujejo mlajše in ko imamo to smo po moje na dobri poti. Ko imamo to, je na nas trenerjih, da igralcem dajemo navdih, da jim kažemo kako delajo njihovi vzorniki in tukaj mislim, da z razvojem pripadnosti ni problem. Problem je do tega priti, problem je vse to vzpostaviti. Trenerji lahko naredimo veliko, lahko pa tudi nič. Lahko "napalimo" otroke, da začnejo hoditi na članske tekme in jih vzgajamo v klubskem duhu ali pač povemo, da morajo biti v soboto ob 19.00 v tej pa tej dvorani in potem rečemo, saj sem jim rekel, pa ni prišel. Lahko jim dajemo zgled, lahko pa smo takrat s prijatelji na pivu. Lahko jih navdušujemo z vzorniki in pozitivno energijo ali pač upamo, da bodo sami našli nekoga, ki jim vzor ...

Pred kratkim se je odvijalo finale pokala SPAR. Tam je bil v eni od ekip igralec, ki je imel hudo poškodbo, mislim da celo dve zlomljeni koščici v stopalu. Vendar ga je gnala želja, gnala ga je pripadnost, da je hodil od zdravnika do zdravnika, dokler mu eden od zdravnikov rekel, saj mogoče bi pa lahko igral in je zaigral, odigral  pomembno vlogo in njegova ekipa je dosegla zavidljiv rezultat. Zakaj? Mu je to bilo treba? Ali pa mogoče čuti pripadnost neki ekipi, nekemu klubu in je to postavil pred sebe. Saj vem, takoj se potem tu začnejo polemike, raznih "profesionalcev", da je to neumno, da ogroža svojo kariero zaradi ene tekme. Takšni "profesionalci", ki že ob najmanjši bolečini prenehajo s treningi in ne igrajo tekem, zato da lahko potem do svojega 40 leta vlečejo cekinčke iz raznih klubov, so res pravi zgled. Oziroma druge polemike, ki so pri otrocih, da če zdravnik reče da mora 14 dni počivat, ker mu teče z nosa, mora pač 14 dni počivat. In če ti, kot trener greš proti ukazom zdravnikov si pa itak kriminalec. Pa vsi vemo, da zdravniki delajo po večini s športniki enako, kot z navadnimi smrtniki in najlažje je seveda predpisati tri tedne počitka in če ne bo bolje bomo takrat nekaj ukrepali. Tvoj klub, tvoja ekipa, tvoje delo za katero garaš celo sezono pa vemo vsi, kam gre v teh treh tednih. Seveda je tu potrebno ločiti med resnimi zadevami, kjer je to razumljivo in mini poškodbami in prehladi, kateri gredo mimo tako ali drugače. Če čutiš neko pripadnost, če čutiš neko željo, da narediš nekaj dobrega za tisto čemur pripadaš, potem so vse takšne ovire premagljive. Če, ko oblečeš dres svojega kluba, čutiš v sebi ponos, potem se boriš s srcem.


(foto: Grega Wernig - EKIPA 24)
Kako pa to dosežemo in razvijemo? Sprašujem vas po receptu. Po tem kakšna naj bo vzgoja, kakšne prijeme uporabljate, kaj je ključno? Vsi vemo da je razlika, če otrok obleče dres in nič ne čuti ali pa, če ko obleče dres se počuti kot kralj in v njemu vlada ponos.