četrtek, 22. oktober 2015

Ko zdrav razum odpove


Nekaj vikendov tekmovanj je za nami in ko pogledamo rezultate v mlajših kategorijah, ne moremo mimo takšnih: 108:6, 109:20, 107:2, 93:4, 99:8, 85:2. Verjetno zmagovalce trepljajo po ramenih in jim govorijo kakšni "carji" so. Vi pa: "Letos je to to. Generacija je dobra in gazimo vse pred seboj. Naša ekipa igra izvrsten pressing, kdaj pa kdaj še podvojimo in nasprotniki ne morejo čez polovico. Polagamo jim z dveh vrst, mi smo najboljši." Saj poznate tisto pesmico naših južnih bratov: "Ne može nam niko ništa ..."

Verjetno pa ste bili kdaj tudi na drugi strani, če pa ne, ste morda kdaj vsaj pomislili, kako je biti na drugi strani rezultata 107:2 ali pa 86:0? Ko otrok pride domov in mora svojim staršem povedati, da danes pa niso dali nobenega koša, so pa enkrat prišli čez polovico igrišča. Verjetno mu ni ravno lepo in prav verjetno je, da bo tak otrok prej ali slej zgubil željo, starši voljo, da ga vozijo na tekme in trenerju bo zmanjkalo prijemov za nadaljnjo motivacijo. Kaj sledi? Verjetno ga bomo naslednjič gledali v tistem krožku, ki je pred našim in kaj se bo zgodilo, ko boste vi imeli "boljšo" generacijo? Vrnili boste kretenu na drugi strani z obrestmi in tu se začne "never ending story" s katero zdravimo komplekse, nastradajo pa tisti, zaradi katerih smo tu.

Kaj pa trenerska etika?
  • Spoštuj dostojanstvo igralcev in igralk ter trenerja nasprotnega moštva. Če je tvoje moštvo premočno, daj možnost tistim, ki manj igrajo. Ne izživljaj se nad šibkejšimi! Pokaži svojo vrednost proti sebi enakim
Ne boste verjeli, tudi to je zapisano v etičnem kodeksu. Pa verjetno ni to edina stvar, ki jo lahko storite. Kaj če bi se recimo dogovorili, da v takšnih situacijah, ko ena ekipa vodi več kot 30 ali 40 točk, najprej pomaknemo obrambo na svojo polovico, torej ne igramo več pressinga. Nato morda igramo brez vodenja v napadalni polovici (verjemite, tudi vaši igralci bodo imeli več od tega). V kolikor smo še vedno dominantni, lahko obrambo igramo z rokami na hrbtu. Kako pa to predstavimo našim igralcem? Najprej jih pohvalite za opravljeno, nato pa jim predstavite, da boste preizkusili neke nove stvari, ki jim bodo pomagale v prihodnosti. Za obrambo na svoji polovici lahko rečete, da bi radi videli, kako se znajdejo, če ne igrajo pressinga. Za igro brez vodenja, da bi radi, da napredujejo v gibanju brez žoge, odkrivanju, podajanju ... Za obrambo z rokami na hrbtu pa, da bi radi, da izboljšajo delo nog. Načinov je še pa še, v končni fazi boste vi imeli nekaj od tekme, prav tako pa mogoče nasprotnik. Ker realno od tekme, ki jo zmagate 86:0 nimate nič razen napihnjenega ega.

Res pa je, da moramo tak dogovor sprejeti vsi. Kajti spomnim se v preteklosti, smo v klubu imeli takšen dogovor in ga je trener takrat še U12 spoštoval, nakar me je klical predsednik nasprotnega kluba, da kakšen je to trener, da jih podcenjuje. Ne ne podcenjuje jih, pomaga jim in tudi trener na nasprotni strani mora tak dogovor poznati in ga ustrezno predstaviti svojim igralcem.

V času, ko tekmujemo z vsemi možnimi športi, nam medsebojno obračunavanje preko otrok ne prinaša nič dobrega. Vsak izgubljen košarkar oz. košarkarica pa sta dodaten minus, ki si ga ne moremo privoščiti. Naredimo nekaj za svojo ekipo, obenem pa poskrbimo, da smo človeški do nasprotnika. Zmaga 107:2 se sicer lepo sliši, pomeni pa ne prav nič.

9 komentarjev:

  1. Zelo lepo napisano.
    Mi smo podobnih misli pri našem klubu. In smo vse kar si napisal strnili v eno poved.
    Za mlajše kategorije velja.

    Ko si premočen, igraj in pusti igrati!!

    Stojan

    OdgovoriIzbriši
  2. trenerji, dejmo stopit skupaj in enkrat za vselej končat ta problem. znašel sem se v obeh situacijah, ne smemo si dovoliti da izgubljamo otroke zaradi takšnih dogodkov...

    OdgovoriIzbriši
  3. Dejan odlično zapisano, se pa bojim da tisti, ki jim je to namenjeno ne razumejo smisla.

    Siniša se strinjam s tabo. Še prej pa imenovat takšne trenerje. Minimum minimuna je, da na takih tekmah ne igraš presinga po celem igrišču.
    Žal pa take rezultate lovijo in diktirajo tudi trenerji, ki sodelujejo pri "reprezentančnih" aktivnostih.

    Denis Čeh, Žkk Pomurje

    OdgovoriIzbriši
  4. Se popolnoma strinjam z napisanim in z komentarji.Ker sem namreč prvo leto kot trener in imam velike probleme z košarkašicami (kot prvo jih ni dovolj in še in še) sem na vseh tekmah bila na slabši stra ni tako da mi je ta komentar, ki ga je napisal Dejan zelo "fer" in se popolnoma strinjam z njim, ker nočem izgubiti še tiste igralke ki jih imam....

    OdgovoriIzbriši
  5. Bom povedala samo eno: Postavite se v vlogo otrok,ki zgubljajo za 100 pik... kaj bi se vam rojilo po glavi...kako bi se vi počutili ... polagam na dušo vsem trenerjem, trenerkam.... Sama sem imela kar precej deklet v svoji trenerski karieri in bila na obeh situacijah... velikokrat smo spodbujali mlajše in slabše nasprotnice ter jih celo usmerjali na tekmah ,da so dosegale koše,ki jim tako veliko pomenijo na začetni poti (še v zlatih časih fair playa in spoštovanja medsebojnih trenerskih odnosih). Moje igralke so na začetni poti in verjamem, da jih take tekme kdaj pa kdaj vržejo s tira...vendar jih spodbujamo v klubu in tolažimo z dejstvi,da je vsaka stvar za nekaj dobra. Lahko dodam samo to, da je zame USPEH polna telovadnica deklic, ki kljub visokim porazom želi in hoče trenirati košarko ne glede na to, da se jih nekatere nasprotnice celo poniževale in posmehovale (za tak odnos je seveda kriv trener ali trenerka) in da je vpis v klub povečan ne glede na to ali zmaguješ ali zgubljaš...pozabljate ,da smo tudi vzgojitelji in pedagogi... zgolj v vednost za nekoga nekje,ki bo morda kdaj v mojih čevljih.....

    OdgovoriIzbriši
  6. Lani smo z ekipo B, ki je letos ekipa A, izgubili proti Iliriji 80:8 in 103:7. Dekleta so bila pripravljena na takšno lekcijo in so jo sprejele kot dobro šolo v svojih karierah (pa tudi v življenju). Cilj je bil v vsaki četrtini doseči en koš. Po tekmi smo nasprotnicam športno čestitali in analizirali, kaj nam manjka, da se bomo lahko primerjali z najboljšimi v državi. Letos smo mi dosegli štiri podobne zmage brez podcenjevanja nasprotnih ekip. Isti dan je naša B ekipa izgubila proti Iliriji z 99:8. Zdrav razum ni odpovedal igralkam, niti trenerjem. Sam sem bil zelo vesel koša nasprotnic, da niso ostale na nuli. Še bolj pa bi bil vesel štirikrožnega tekmovalnega sistema z ekipami v istem rangu. Torej je napaka nekje drugje in zato imajo igralke in igralci v sezoni z 9 turnirji premalo tekem, na katerih bi lahko napredovali. In zato tudi naše reprezentance mlajših kategorij... No, tega pa jaz ne morem ocenjevati.
    Ivan Ivanov, KK Vipava

    OdgovoriIzbriši
  7. Večkrat smo bili omenjeni ter postali tudi predmet zgražanja raznih na socialnih omrežjih, zato moram odpisati.
    Vsako leto smo na eni in drugi strani palice, zato nikoli nismo in ne bomo želeli izkazovati nadmoči ter poniževati nasprotnice. Vsem prizadetim se opravičujem, saj to ni naš namen in cilj. Žal je sistem takšen, da se srečujejo ekipe z različnim znanjem in fizičnimi sposobnostimi. S trenerji smo skušali s sistemi, ki jih predlaga tudi Dejan omiliti razliko a v določenih trenutkih to enostavno ni bilo dovolj. Z drugim jakostnim tekmovanjem, ki tudi ne bi bil tako strikten pri minimalnem številu igralk na tekmi, bi se verjetno še kdo opogumil k sodelovanju ter s tem povečal bazo igralk, preprečile bi se morebitne špekulacij ipd.

    OdgovoriIzbriši
  8. Mene najbolj zanima kako uprave "zmagovalnih mostev" dozivljajo te rezultate?

    OdgovoriIzbriši