Cona je zakon

Vsako leto poslušamo, kako cona ni dobra pri U15 in mlajših. Ne da ni dobra, celo prepovedana je. Pa se še vedno najdejo takšni, ki obtožujejo nasprotnika, da igra cono. Zmedejo svoje mulce, sodnika, starše in na koncu se cela dvorana dere "CONA CONA". Za komedijo je seveda poskrbljeno, Kar na enkrat postanejo babice specialistke za 2:3 cono in match-upe, dedki skrbijo za komunikacijo, tekma postane pravi cirkus, v katerem se marsikateri sodnik zgubi in se vpraša: "Kaj naj zdaj? Toti cono igrajo, bom še jaz totem treneru reko naj jo nehajo!" Seveda, da bo, tako bo to pika na i, tekma U15 postane mala zmešnjava brez repa in glave.

Pa pojdimo lepo po vrsti. Trener A je obtožil trenerja Ž, da je igral cono in zato zmagal. Kakšne so pa dejanske možnosti?

a. Trener Ž je dejansko igral cono, 15 letnike v 2. SKL je naučil postavitev 2:3, 1:3:1, 3:2, komunikacijo, principe in posledično vse ostalo. Takšnemu trenerju je potrebno dati medaljo, saj resnično obvlada svoj posel in metodiko. Recimo raje, da v kolikor je igral res cono imamo to vedno možnost posneti (če že ne s kamero, pa z našim ultra pametnim telefonom, se opravičujem tistim, ki še vedno uporabljate manj pametne). Vsekakor je dobro, da kakšen od napadalcev, ki nima žoge tudi giba. Posnetek pošljemo, pristojni ga preučijo in nato ukrepajo dalje. Kolikokrat se to zgodi? Hmmm... približno 0x na sezono.

b. Trener Ž je svoje fante naučil osnovne principe pomoči, odskok proti žogi in fantje so ga upoštevali. Trener A pa ima enega dominantnega driblerja, ki igra 1:5, med tem pa ostali 4 soigralci stojijo in upajo na boljše čase. Seveda, da zadeva zgleda consko, če pa nihče ne giba??? Razen če bi trener Ž moral učiti svoje igralce, da so nalimani vsak na svojega in gledajo, kako dominantni dribler daje koše? Se vam ne zdi, da bi se s tem delali norca iz svoje ekipe?

Kaj, ko bi nehali s takšnimi bedarijami in raje naučili naše igralce gibat, posledično bi poskrbeli, da žoga kroži in še posledično, bi še tako dobra "cona" U15, imela težave. Veliko bi že naredili, če bi najboljšega prijatelja od driblerja naučili dati koš. Prav tako pa moramo sebe naučiti prenesti poraz in nasprotniku znati stisnit dlan in pogledat v oči, brez očitanja. Ni on kriv za naš "neuspeh". Krivi smo sami, ker otrok nismo pripravili na življenje na igrišču. Neuspeh ni poraz, neuspeh je to, da otroci stojijo, da otroci ne znajo dat koša, da se otroci ne znajdejo. To je neuspeh. Zmaga ali poraz pri U15? Spet bi radi bili boljši od sosednje vasi, uspeh se meri v temu, kaj otroci znajo in kakšni ljudje in košarkarji postajajo. Kakšne so njihove delovne navade, kakšne so njihove razvade. Uspeh se ne meri v zmagah. Sramoto si delamo s cirkusom CONE, ki ga ustvarjamo in zavajamo vse okoli sebe, da skrivamo svojo nepripravljenost.

Konec koncev pa, cona nebi bila toliko škodljiva, če ne bi zato zgubljali dragocenega časa, ki ga potrebujemo za druge stvari, kot je recimo levi dvokorak, met itd..., Cona bi vse tiste dominante drvarje, ki trpajo 30 točk z desnim prodorom pri U15 in se nato pri U17 izgubijo, da začnejo razmišljati in igrati.

Pa lepe praznike vsem, naj bo 2017 čim manj consko obarvano!

Polna glava vsega

Ponovno bom napisal kratek blog, saj se že dolgo nisem javil. Od prejšnjega je minilo že deset mesecev in v tem času, če ne drugega, se je zamenjal predsednik Združenih držav Amerike, imeli smo nekaj seminarjev in klinik. Končala se je ena sezona, začela druga, mimo je nekaj evropskih prvenstev, pač običajne stvari. Kolega Šterbucl je napisal nekaj na temo o načrtovanju tedenskih obremenitev in nekako bi se tudi jaz rad dotaknil te teme. Kajti nič kolikokrat sem izustil stavek: "Tudi počitek je del treninga."

Trenerji smo dandanes podvrženi vsem vrstam pritiskov. Od tega, da moramo zmagovati, obenem moramo delati igralce, biti moramo skorajda starši našim varovancem, obenem moramo držati distanco. Skrbeti moramo za drese, žoge, pošiljati prispevke, biti v koraku s časom. Voditi moramo vse treninge, tekme, če je le možno za dve ali kar tri selekcije. In kaj je produkt tega?

Če smo realni, je že dve selekciji voditi stoodstotno kvalitetno in predano težko. Tri sploh ne pridejo v poštev. Strinjam se, da smo trenerji dandanes multipraktiki in da moramo poleg trenerstva znati narediti še kaj drugega in se znajti v različnih situacijah. Moramo pa tudi biti pošteni do sebe in otrok ter poskrbeti, da lahko dajemo svoj maksimum. To pa lahko počnemo le, v kolikor nismo "skurjeni". Vendar je to tema, o kateri bi lahko razpredali na dolgo in široko. Danes bi se rad posvetil neki čisto drugi temi. V želji, da bi bili najboljši ali pa po navodilih klubskih vodstev, da naši varovanci plačajo članarino in zato morajo trenirati, namreč pozabljamo na zelo pomemben element v košarki in sicer počitek.

Vsak trener z malo občutka mora videti, kdaj je čas, ko mora svojim varovancem dati počitek. Tako počitek na treningu kot počitek s treninga, počitek brez košarke, počitek po sezoni.

Počitek na treningu? To je tistih 20 sekund enkrat na trening, ko jih pošljete pit vodo in nato jih spet spravite na obrate in naenkrat padejo, ni več koncentracije, intenzivnost je manjša, vi znorite in jih pošljete na črto sprintat in jih do konca ubijete, nato pa hitro spet igra, kontakt in poškodbe so tukaj. Naredimo mali eksperiment. Vsi otroci naj imajo s seboj bidone, tako da med treningom ne izgubljajo dragocenega časa in odhajajo iz dvorane pit vodo na WC. Odmor za vodo jim dajte vsakih 20 min, nič ne bo narobe, če bodo namesto vode pili kakšen izotonični napitek (pod to ne šteje Cockta, Coca Cola in ledeni čaj, kot si nekateri otroci radi razlagajo). Pred vsakim odmorom naj vržejo 2 ali dvakrat po 2 prosta meta, rezultate metanja naj vam redno poročajo (lahko si tudi omislite nagrado za najboljše v zgrešenih). Pavza pa naj bo primerna intenzivnosti predhodne vaje ali nekako tako, da ko vidite, da so popili, vstali in začeli "bluziti", jo zaključite. Lahko je to minutka, ne bo pa škodilo tudi, če bosta dve, morda kdaj tudi tri, odvisno od faze in intenzivnosti treninga. Ko je konec odmora pa ... pojdimo delat intenzivno dalje, kakšna spodbudna beseda ali motivacija na tem mestu tudi ni škodljiva. Vsekakor pa ne upoštevajte tega načela, če ste eden tistih trenerjev, ki je zadnjih 20 minut imel monolog o postavljanju blokad in so igralci stali.

Počitek s treninga? Manjkanje na treningu res ni ravno vzorna zadeva, vendar pridejo trenutki, ko s tem ne bo nič narobe. Otrok je izmučen, imel je dve tekmi ta vikend, redno je treniral in v šoli ima veliko obremenitev. Se vam zdi res smiselno, da ga v ponedeljek ''nagazite'' s kondicijo in ubijete še tisto malo volje v njem? Mogoče pa boste večji carji, če ga boste malo povprašali, kako je, opazili, da je zelo utrujen in se je kljub temu dobro odrezal, ter da bi mogoče ponedeljek izkoristil, da pride v šoli na zeleno vejo, v torek pa bo že v polnem pogonu? Če si to privoščite dva- do trikrat na sezono, ne bo nič narobe. Seveda pa to ne pride v poštev, če imate igralce, ki vam že tako pol sezone spustijo, ker se morajo v 7. razredu osnovne šole učiti, ker se matura neizbežno približuje. Govorimo o tistih pravih fantih, ki redno in zagnano trenirajo.

Počitek brez košarke?  Nogomet, odbojka, hokej na travi, pohod, rokomet, gimnastika, atletika, ples, aerobika. Premoremo celo paleto športov, ki pa so tabu tema. Sam sem še članom enkrat na leto privoščil aerobiko, nogomet je itak nekaj, kar pride prav. Ampak zakaj, če mi treniramo košarko? Zato ker, v kolikor niste ravno nek fanatik, imate tudi vi, vsaj dvakrat letno poln ''kufer'' vsega in bi najraje vse poslali nekam, kako je šele otrokom? Drug šport, ki ga ne vzamejo tako resno, ki ga igrajo z zabavo in obenem še vedno trenirajo, je neprecenljiva sprostitev, obenem pa odličen ''team building''. Del treninga enkrat do dvakrat mesečno lahko posvetite čemu drugemu, da se otroci znajo tudi sprostiti in ko dobijo v roke ponovno košarkarsko žogo, so še bolj zagnani. Vsekakor pa se moramo vprašati, če morda kaj delamo narobe, ko vidimo, da  naši otroci igrajo bolje nogomet kot košarko :)

Počitek po sezoni? Odigrali smo sezono, tu so že kvalifikacije za naslednjo, trening, trening, trening in junija? Spet trening, treba je individualno delati, napredovati, pobrati vadnino. Bedarija brez primere! Ko je konec sezone, pa tudi konec koncev, ko je konec dela tekmovanja, vsi potrebujemo pavzo. Tako mi trenerji kot tudi naši varovanci. Če tega ni, nasičenost s košarko narašča, glava se odklopi, telo ni pod kontrolo, ni zbranosti in prihaja do poškodb, ki lahko mlade košarkarje zaznamujejo za celo življenje. Sam sem prakticiral od 10 do 14 dni pavze po sezoni in kakšne 3-4 dni med sezono. Najbolje je, da so te pavze v naprej načrtovane in si igralci in njihovi starši lahko organizirajo druge aktivnosti. Bolje tako, kot da jih načrtujejo med vašo sezono. 10 do 14 dni jim morate prepovedati košarko. Lahko pa počnejo vse drugo, skrbeti morajo, da so v pogonu, vendar ne na klubskem treningu in z vami. Verjemite, da boste otrokom in sebi naredili veliko uslugo. Seveda se prej o tem argumentirano pogovorite s klubskim vodstvom, da vas ob povratku na treninge ne bo čakala izpisnica :) Tudi to se je že zgodilo, ko so ljudje potrebovali svež veter.

Skrbite za svoje zdravje in zdravje svojih varovancev. Včasih je manj več. Tisto kar je, pa naj bo maksimalno kvalitetno!

Individualni trening za individualiste

V današnji temi se bom dotaknil majhne težave, ki lahko v prihodnje vodi do velikih problemov. Živimo namreč v svetu, kjer nas življenje sili, da poskrbimo predvsem zase in svojo ta zadnjo. Kar sicer življenjsko ni nič narobe, saj smo ljudje od nekdaj nagnjeni k samozaščiti in preživetju. Toda košarka je ekipni šport. To je dejstvo, ki ga ne gre zanemariti. Ekipa je tisto, kar mora igralec postaviti pred sebe, trenerji smo tisti, ki moramo moštvo voditi. Posameznik je delček mozaika in mi smo umetniki, ki ta mozaik sestavimo in se z njim prezentiramo navzven.

V zadnjem času se pojavlja vse več priložnosti za individualno delo. Tako košarkarskih trenerjev, kot tudi raznih drugačnih strokovnjakov, ki z otroci delajo individualno. Je to OK? Seveda je! Vendar kdaj, zakaj, kako, to so pa vprašanja, ki se nam lahko porajajo, ob tem, ko slišimo: "Naš Nace pa hodi v Ljubljano na treninge 2x na teden, plačujemo po 40€ na trening, naš Nace bo dober." Pa če se še malo pošalimo v stilu Facebook objav: "Bodite tudi vi kot naš Nace." :)

Individualno delo je vrhunska osnova za napredek  košarkarjev. Moje mnenje pa je, da morajo prvo postati košarkarji, ki se nato izpilijo z individualnim delom. Drugače obstaja velika verjetnost, da bo plod individualnega dela individualist in ne dober košarkar.

Torej začnimo s prvim vprašanjem kdaj otrok rabi trenerja za individualno delo zunaj svojega kluba? Otrok redno trenira, na treningih je zagnan, daje maksimum in si resnično želi biti košarkar. Ker si v svoji vnemi želi biti še boljši, v klubu vpraša, če bi lahko nekdo dodatno delal z njim, saj hoče postati še boljši. V klubu mu tega ne morejo omogočiti. V tem primeru se je smiselno pogovoriti s trenerjem in najti ustrezno rešitev.

Zakaj? Ker otrok to potrebuje in v klubu tega ne dobi. Toda kaj potrebuje, je druga pesem. Ali potrebuje 10.000 driblingov? Ali potrebuje večjo natančnost? Ali potrebuje morda strokovnjaka za telesno pripravo? Ali nam je pač fino, ker naš pa hodi na individualni trening? Vedno je potrebno najprej odkriti težavo, najti pravega človeka, ki lahko težavo odpravi, obenem pa človeka, ki bo otroku dal znanje, samozavest in ga spravil v cono udobja v elementih, ki jih ne obvlada. Saj je super, če nek strokovnjak pobere našemu otroku 10.000 žog pri metu in mu govori kako je dober, vendar če mu ne popravi tehnike meta, vaš otrok ne bo nikoli uspešen. Dogaja pa se tudi, da otrok ne zna normalno teči, individualni trener pa mu popravlja met ali vodenje in tako naprej ... Situacij lahko naštevamo še pa še.

Kako? S sodelovanjem. Vse to, pa lahko imamo najboljšega trenerja za individualno delo, je popolnoma brez veze in nesmiselno, če ni sodelovanja vseh vpletenih (starši, otrok, klub, klubski trener in trener za individualno delo). Ne pozabite, tako kot je košarka ekipni šport, je tudi individualno delo le delček ekipnega športa in ne sme biti temelj na katerem gradimo. Individualisti so prej ali slej razočarani, menjajo klube in so večno nezadovoljni, krivi pa so na koncu vsi ostali.

Razmislite o naslednjih stavkih. Otrok, naj bo najprej otrok in košarkar, pustite, da v košarki uživa. Ko pride čas za dodatno individualno delo se bo to pokazalo samo. Iščite najprej rešitve v vašem klubu, to je najbolj smiselno, predvsem pa ceneje. Nor je klubski trener, ki noče delati z mladim perspektivnim fantom dodatno. Plan, ki ga ima individualni trener za vašega košarkarja, mora biti jasen in prepričljiv. Kajti, če vi ne verjamete vanj, tudi vaš otrok ne verjame in je vse skupaj nesmiselno. Vedno globoko vdihnite in premislite, če je to dobro za vašega otroka ali so to le neke skrite ambicije, ki vas žrejo v ozadju.

Pa da ne bo pomote. Individualno delo je odlična zadeva in lahko otroku da ogromno. Pomembno je, da je pravilno in smiselno zastavljeno. 

V novo leto z novimi cilji

Kot se spodobi bom najprej zaželel vsem srečno in zdravo, predvsem pa, da bi bilo polno uspešno naučenih dvokorakov, lepih podaj, pravilnih izmetov, dobrih ljudi ali na kratko rečeno polno napredka in rasti.

Zadnji blog si je prebralo zelo veliko število bralcev, celo 10x več, kot kakšnega prejšnjega. Ne verjamem, da je bil boljši od ostalih, je pa morda koga zbodel in zabolel in to imamo na žalost Slovenci najraje. Zapis ni letel na nikogar osebno, prav tako ni bil namen koga užaliti in vsak ima pravico do svojega stališča. Namen je bil, da kot trenerji poskrbimo za tisto malo človečnosti vsaj pri otrocih. Da smo pri najmlajših najprej ljudje in šele nato tekmovalci. Zavedati se moramo tudi strokovne odgovornosti. Mogoče pa ni vedno dobro, da prijavimo ekipo, ki ni konkurenčna, v tekmovanje? Vi, kot strokovnjaki, morate zastopati svoje stališče v klubu in poskrbeti, da se ne rine z glavo skozi zid. Se strinjam, da zagotovo pa bo potrebno narediti nekaj tudi na tekmovalnem sistemu. Kot se je letos izkazalo pri fantih U13, sta dva ranga tekmovanja več kot dobrodošla in verjamem, da se bo naredilo tudi na strani KZS vse, da bo sistem še boljši. Največ pa ponovno lahko naredite vi, ki ste na terenu in obenem največji kritiki. Ampak ne s kritiko v obliki "to je brez veze, to je slabo ...", ampak s konkretnimi predlogi. Ko se pogovarjam z nekaterimi imate super ideje in škoda bi bilo, da ostanejo samo v vaših glavah, nenapisane in neudejanjene.

Ogledal sem si nekaj tekem mlajših, pa tudi na regijskem selekcioniranju in nacionalnem programu opažamo, da se je pojavila ta mala in obenem velika težavica. Prehod v napad? Ali se vam zgodi, ali pa gledate kakšno tekmo mlajših, kjer to zgleda nekako tako. Ekipa dobi skok, po navadi je to kateri od višjih igralcev, ki nato zbegano išče tistega, ki bolje vodi žogo, ta nato z 20 odboji prenese žogo v napadalno polovico, se obrne s hrbtom proti košu in nato v borbi z žogo, poskuša podati enemu od soigralcev, ki imajo težave z odkrivanjem? No to je res recimo skrajni primer, toda si upate trditi, da do tega ne prihaja?

(Tako, kot igrajo vijolične naj ne bi izgledalo)

Prehod v napad je res stvar principov, ki jih izbirate sami in obenem tudi stvar kategorije, ki jo trenirate. Toda neke osnovne smernice, pa je le dobro imeti, da naši igralci ne tekajo kot kure po igrišču in da ne porabimo pol napada za to, da pridemo z žogo v napadalno polovico.

Začne se s komunikacijo na skoku. Se vam kdaj zgodi, da dva vaša igralca skočita oba primeta žogo in jo nato nekako v žaru borbe zgubita? Videl sem že dva, ki sta skupaj z žogo padla za čelno črto in podobne, kakorkoli po navadi se take situacije ne zaključijo po naših željah. Preprosta rešitev, igralce učimo, da se zaderejo "imam", "moja" ali pač nekaj podobnega.

Naslednji korak je odvisen od tega ali smo prejeli koš ali ne. Če smo ga, težimo k temu, da žoga ne pade na tla ampak, da jo poberemo iz mrežice in nato z enim oz. dvema korakoma stopimo za čelno črto na bližnjo stran table in nato izvajamo igralcu, ki se ustrezno odkriva. Sam učim tako, da če je igralec na strani žoge, se odpre na stran žoge in išče nato podajo naprej, v kolikor je nasproti žoge, pridobi žogo s polkrožnim gibanjem proti žogi. Isto velja tudi, če ni bil dosežen koš in smo dobili skok. Slednje se razumljivo lahko tudi spremeni, v kolikor ocenimo oz. želimo, da so tudi  naši visoki igralci dobri pri hitrem prehodu v napad. V tem primeru, če nima možnosti takojšnje podaje naprej, preide v maksimalno dve vodenji in išče ustrezno rešitev.

Odpiranje za žogo in linije (zelena - visoki, oranžna organizator, vijolična - zunanji)

Bistvo vsega je, da imamo ustrezno komunikacijo. Da težimo k temu, da žoga in igralci pridejo s čim manj odboji iz obrambne polovice v napadalno in da se tam ne ustavijo ampak poskusijo v fazi tranzicije doseči lahek koš. Šele, ko jim uspešna obramba to prepreči, začnejo iskati druge rešitve. Nikakor pa ne dovolite, da vaši igralci v fazi tranzicije počivajo, da se vlačijo po igrišču in "driblajo" žogo do onemoglosti. 

(Kako včasih izgleda)

Tema je res široka in razpredali bi lahko na dolgo in široko, vendar to ni moj namen. Hitra igra, efektivna vodenja, vse kar je več kot dve do maksimalno tri vodenja je absolutno preveč in razvijanje dobre komunikacije. Če to v eni sezoni dosežete pri vaši ekipi, ste že pravi mali zmagovalec, poleg tega pa ... je pravi trening tranzicije tudi eden najlepših treningov kondicije.

Lep pozdrav vsem!