ponedeljek, 25. januar 2016

Individualni trening za individualiste

V današnji temi se bom dotaknil majhne težave, ki lahko v prihodnje vodi do velikih problemov. Živimo namreč v svetu, kjer nas življenje sili, da poskrbimo predvsem zase in svojo ta zadnjo. Kar sicer življenjsko ni nič narobe, saj smo ljudje od nekdaj nagnjeni k samozaščiti in preživetju. Toda košarka je ekipni šport. To je dejstvo, ki ga ne gre zanemariti. Ekipa je tisto, kar mora igralec postaviti pred sebe, trenerji smo tisti, ki moramo moštvo voditi. Posameznik je delček mozaika in mi smo umetniki, ki ta mozaik sestavimo in se z njim prezentiramo navzven.

V zadnjem času se pojavlja vse več priložnosti za individualno delo. Tako košarkarskih trenerjev, kot tudi raznih drugačnih strokovnjakov, ki z otroci delajo individualno. Je to OK? Seveda je! Vendar kdaj, zakaj, kako, to so pa vprašanja, ki se nam lahko porajajo, ob tem, ko slišimo: "Naš Nace pa hodi v Ljubljano na treninge 2x na teden, plačujemo po 40€ na trening, naš Nace bo dober." Pa če se še malo pošalimo v stilu Facebook objav: "Bodite tudi vi kot naš Nace." :)


Individualno delo je vrhunska osnova za napredek  košarkarjev. Moje mnenje pa je, da morajo prvo postati košarkarji, ki se nato izpilijo z individualnim delom. Drugače obstaja velika verjetnost, da bo plod individualnega dela individualist in ne dober košarkar.

Torej začnimo s prvim vprašanjem kdaj otrok rabi trenerja za individualno delo zunaj svojega kluba? Otrok redno trenira, na treningih je zagnan, daje maksimum in si resnično želi biti košarkar. Ker si v svoji vnemi želi biti še boljši, v klubu vpraša, če bi lahko nekdo dodatno delal z njim, saj hoče postati še boljši. V klubu mu tega ne morejo omogočiti. V tem primeru se je smiselno pogovoriti s trenerjem in najti ustrezno rešitev.



Zakaj? Ker otrok to potrebuje in v klubu tega ne dobi. Toda kaj potrebuje, je druga pesem. Ali potrebuje 10.000 driblingov? Ali potrebuje večjo natančnost? Ali potrebuje morda strokovnjaka za telesno pripravo? Ali nam je pač fino, ker naš pa hodi na individualni trening? Vedno je potrebno najprej odkriti težavo, najti pravega človeka, ki lahko težavo odpravi, obenem pa človeka, ki bo otroku dal znanje, samozavest in ga spravil v cono udobja v elementih, ki jih ne obvlada. Saj je super, če nek strokovnjak pobere našemu otroku 10.000 žog pri metu in mu govori kako je dober, vendar če mu ne popravi tehnike meta, vaš otrok ne bo nikoli uspešen. Dogaja pa se tudi, da otrok ne zna normalno teči, individualni trener pa mu popravlja met ali vodenje in tako naprej ... Situacij lahko naštevamo še pa še.

Kako? S sodelovanjem. Vse to, pa lahko imamo najboljšega trenerja za individualno delo, je popolnoma brez veze in nesmiselno, če ni sodelovanja vseh vpletenih (starši, otrok, klub, klubski trener in trener za individualno delo). Ne pozabite, tako kot je košarka ekipni šport, je tudi individualno delo le delček ekipnega športa in ne sme biti temelj na katerem gradimo. Individualisti so prej ali slej razočarani, menjajo klube in so večno nezadovoljni, krivi pa so na koncu vsi ostali.

Razmislite o naslednjih stavkih. Otrok, naj bo najprej otrok in košarkar, pustite, da v košarki uživa. Ko pride čas za dodatno individualno delo se bo to pokazalo samo. Iščite najprej rešitve v vašem klubu, to je najbolj smiselno, predvsem pa ceneje. Nor je klubski trener, ki noče delati z mladim perspektivnim fantom dodatno. Plan, ki ga ima individualni trener za vašega košarkarja, mora biti jasen in prepričljiv. Kajti, če vi ne verjamete vanj, tudi vaš otrok ne verjame in je vse skupaj nesmiselno. Vedno globoko vdihnite in premislite, če je to dobro za vašega otroka ali so to le neke skrite ambicije, ki vas žrejo v ozadju.

Pa da ne bo pomote. Individualno delo je odlična zadeva in lahko otroku da ogromno. Pomembno je, da je pravilno in smiselno zastavljeno. 

sreda, 06. januar 2016

V novo leto z novimi cilji

Kot se spodobi bom najprej zaželel vsem srečno in zdravo, predvsem pa, da bi bilo polno uspešno naučenih dvokorakov, lepih podaj, pravilnih izmetov, dobrih ljudi ali na kratko rečeno polno napredka in rasti.

Zadnji blog si je prebralo zelo veliko število bralcev, celo 10x več, kot kakšnega prejšnjega. Ne verjamem, da je bil boljši od ostalih, je pa morda koga zbodel in zabolel in to imamo na žalost Slovenci najraje. Zapis ni letel na nikogar osebno, prav tako ni bil namen koga užaliti in vsak ima pravico do svojega stališča. Namen je bil, da kot trenerji poskrbimo za tisto malo človečnosti vsaj pri otrocih. Da smo pri najmlajših najprej ljudje in šele nato tekmovalci. Zavedati se moramo tudi strokovne odgovornosti. Mogoče pa ni vedno dobro, da prijavimo ekipo, ki ni konkurenčna, v tekmovanje? Vi, kot strokovnjaki, morate zastopati svoje stališče v klubu in poskrbeti, da se ne rine z glavo skozi zid. Se strinjam, da zagotovo pa bo potrebno narediti nekaj tudi na tekmovalnem sistemu. Kot se je letos izkazalo pri fantih U13, sta dva ranga tekmovanja več kot dobrodošla in verjamem, da se bo naredilo tudi na strani KZS vse, da bo sistem še boljši. Največ pa ponovno lahko naredite vi, ki ste na terenu in obenem največji kritiki. Ampak ne s kritiko v obliki "to je brez veze, to je slabo ...", ampak s konkretnimi predlogi. Ko se pogovarjam z nekaterimi imate super ideje in škoda bi bilo, da ostanejo samo v vaših glavah, nenapisane in neudejanjene.

Ogledal sem si nekaj tekem mlajših, pa tudi na regijskem selekcioniranju in nacionalnem programu opažamo, da se je pojavila ta mala in obenem velika težavica. Prehod v napad? Ali se vam zgodi, ali pa gledate kakšno tekmo mlajših, kjer to zgleda nekako tako. Ekipa dobi skok, po navadi je to kateri od višjih igralcev, ki nato zbegano išče tistega, ki bolje vodi žogo, ta nato z 20 odboji prenese žogo v napadalno polovico, se obrne s hrbtom proti košu in nato v borbi z žogo, poskuša podati enemu od soigralcev, ki imajo težave z odkrivanjem? No to je res recimo skrajni primer, toda si upate trditi, da do tega ne prihaja?
(Tako, kot igrajo vijolične naj ne bi izgledalo)

Prehod v napad je res stvar principov, ki jih izbirate sami in obenem tudi stvar kategorije, ki jo trenirate. Toda neke osnovne smernice, pa je le dobro imeti, da naši igralci ne tekajo kot kure po igrišču in da ne porabimo pol napada za to, da pridemo z žogo v napadalno polovico.

Začne se s komunikacijo na skoku. Se vam kdaj zgodi, da dva vaša igralca skočita oba primeta žogo in jo nato nekako v žaru borbe zgubita? Videl sem že dva, ki sta skupaj z žogo padla za čelno črto in podobne, kakorkoli po navadi se take situacije ne zaključijo po naših željah. Preprosta rešitev, igralce učimo, da se zaderejo "imam", "moja" ali pač nekaj podobnega.
Naslednji korak je odvisen od tega ali smo prejeli koš ali ne. Če smo ga, težimo k temu, da žoga ne pade na tla ampak, da jo poberemo iz mrežice in nato z enim oz. dvema korakoma stopimo za čelno črto na bližnjo stran table in nato izvajamo igralcu, ki se ustrezno odkriva. Sam učim tako, da če je igralec na strani žoge, se odpre na stran žoge in išče nato podajo naprej, v kolikor je nasproti žoge, pridobi žogo s polkrožnim gibanjem proti žogi. Isto velja tudi, če ni bil dosežen koš in smo dobili skok. Slednje se razumljivo lahko tudi spremeni, v kolikor ocenimo oz. želimo, da so tudi  naši visoki igralci dobri pri hitrem prehodu v napad. V tem primeru, če nima možnosti takojšnje podaje naprej, preide v maksimalno dve vodenji in išče ustrezno rešitev.
Odpiranje za žogo in linije (zelena - visoki, oranžna organizator, vijolična - zunanji)
Bistvo vsega je, da imamo ustrezno komunikacijo. Da težimo k temu, da žoga in igralci pridejo s čim manj odboji iz obrambne polovice v napadalno in da se tam ne ustavijo ampak poskusijo v fazi tranzicije doseči lahek koš. Šele, ko jim uspešna obramba to prepreči, začnejo iskati druge rešitve. Nikakor pa ne dovolite, da vaši igralci v fazi tranzicije počivajo, da se vlačijo po igrišču in "driblajo" žogo do onemoglosti. 
(Kako včasih izgleda)

Tema je res široka in razpredali bi lahko na dolgo in široko, vendar to ni moj namen. Hitra igra, efektivna vodenja, vse kar je več kot dve do maksimalno tri vodenja je absolutno preveč in razvijanje dobre komunikacije. Če to v eni sezoni dosežete pri vaši ekipi, ste že pravi mali zmagovalec, poleg tega pa ... je pravi trening tranzicije tudi eden najlepših treningov kondicije.

Lep pozdrav vsem!