sreda, 01. marec 2017

Tekmovanje, se začne v nedeljo …

V nedeljo je pred nami nova tekma, nov spopad za čast in slavo našega kluba. Vse je pripravljeno. Jaz verjamem v moje varovance, s starši sem tudi zmenjen za prevoz in seveda za bučno podporo s tribun. To je moja priložnost, da se pokažem, to je turnir resnice, če ga dobim, bom na koncu sezone neporažen. Vsi me bodo opazili, pričakujem klic iz Španije, Italije, ponudbe bodo začele deževati. Postal bom trener z veliko začetnico.

Odpravimo se na tekmo, nervoza že narašča, starši, s katerimi se vozim, že »palijo« svojega otroka. Danes imamo turnir v Spodnjem Dupleku.  Pomerili se bomo z vedno neugodnimi domačini, pride pa tudi ekipa Hajdine, ki bo za nas mala malica, zadnjič nam niso prišli niti čez polovico.
Stopim v dvorano in začutim to tekmovalno nervozo, moji varovanci se že preoblačijo in z mojo elegantno trenersko tablo stopim v garderobo. Pripravim taktiko, vidim, kako igralci kar požirajo moje besede, to je to. Gremo nabit te »piiiiip«.

Preden se tekma začne, pride do mene sodnik in me povpraša: »Ali boste tekmovali v poligonu?« Trener nasprotnikov se strinja, da ne. Jaz mu zabrusim nazaj: »Kakšen poligon? Si ti normalen, danes gremo na nož, ne pa poligon!« Pa sodnik meni nazaj: »Ej, a tu je bonus? S katero žogo se pa igra? Kolko minut traja četrtina?« No, na hitro mu razložim, saj to ni nič novega, sem že prejšnjo tekmo moral razlagati njegovemu kolegu. 

Tekma se začne. Imamo jih, igramo ostro, agresivno, ne morejo nič. Starši s tribune se derejo, kot nori: »Daj ga, pritisni ga, nič ti ne more …«, sodnik ne piska osebne nad mojim igralcem, vzamejo nam žogo, dajo nam prvi koš … znorim in ves rdeč v obraz povem sodniku: »Kaj si ti blesav, boš piskal …« Takoj za mano, slišim še urejeno gospo v petkah, ki je babica od Tineta: »Kaj si ti nor, a si videl, kako ga je vžgal, boš piskal, Tine nazaj ga daj!!!« Sodnik ves zmeden, vidi se mu, da je mlad, se obrne stran in dosodi dve žogi za nas. Noro, imamo jih, zmagali bomo Spodnji Duplek. To je to, neporaženi bomo. Na našem Facebooku, na naši spletni strani bo naša slika. Ponosen, res sem ponosen na moje 10 letnike. Presegli smo vse zadane cilje, predsednik kluba mi bo čestital. To moram objaviti na Facebooku, mi smo največje face! Uf to bojo padali »lajki«. Ne razumem pa mojih otrok, namesto, da bi skakali od veselja, me sprašujejo, če lahko zdaj pojejo svoj sendvič, če gredo lahko k mami pa očiju, pa če jim zavežem copate. Ah, ne razumejo oni, kako kul smo mi!

Resno?!?


To so 10-letniki in mlajši! Kaj, ko bi jim pustili otroštvo? Kaj, ko bi jim pustili, da se zabavajo v košarki? Kaj, ko tekma ne bi bila tekma ampak družabni dogodek, nagrada za pridno delo na treningih? Kaj, ko bi vzgojili starše, da se obnašajo kulturno? Kaj, ko bi bili pedagogi? Kaj, ko bi nas srečalo malo zdrave pameti.

Res je, da moramo zato iti preko svojega ega, ampak dolgoročno pa naredimo otrokom veliko uslugo.
Preberite si ta članek, mogoče se boste potem zamislili. Lepo je zmagovati, toda zmaga pri U11 še ne pomeni, da si zmagovalec.



Ni komentarjev:

Objavite komentar