ponedeljek, 10. april 2017

Čas vrtičkanja

Moj moj ...

Trenerji mlajših velikokrat pozabimo kaj je naše poslanstvo. Enostavno nas odnese v drug svet. V svet kjer postanemo vrtnarji. Kako to zgleda? Recimo, da je naš klub ena vrtnarska skupnost, kjer ima vsak trener svoj vrtiček. V vsakem vrtičku uspešno uspevajo rastline, ki jih posadimo, posejemo ali pač karkoli. Te rastline pa je potrebno iz leta v leto presajati v večje vrtove, k drugim vrtnarjem iz vaše vrtne skupnosti. Vse lepo in prav, dokler je vse normalno in na našem vrtu uspevajo normalne rastline, ki se normalno razvijajo. Mi obdelamo svoje, poberemo letino in predamo stvari v naslednji vrtiček.

Težave se pojavijo, ko dobimo boljšo sadiko, ki je superiorna, ki ne more uspevati v tako plitvi zemlji kot je v našem vrtičku. Sadiko, ki bi jo morali dati v večji vrtiček iste vrtne skupnosti. Ta sadika je super, ta je MOJA in enostavno jo nočemo spustiti. Velikokrat smo celo tako jezni na vrtnarja, ki nam jo je vzel, da bi se normalno razvijala ...
No pa da nehamo z vrtički, ker mi počasi zmanjkuje terminologije pa tudi mislim, da ne bi veliko rastlin preživelo, če bi vrtnaril ...

Kaj se dogaja?
Imamo igralca, ki je boljši, ki je ekstra, ki mora trenirati s starejšimi in mi ga ljubosumno ne spustimo. On je namreč naš (moj). Ko ga razumni ljudje, ki to vidijo, porinejo k starejšim, da se lažje razvija ob boljši konkurenci, smo užaljeni in rečemo ... Če ne trenira tukaj, tudi igral ne bo! In kaj se nato zgodi? Igralec dobro trenira, pri starejših sicer manj igra, tam pa ko bi moral "razturavat" in igrati po 30 min, ga ni.

Imamo igralca, ki je boljši, ki je ekstra, ki mora trenirati s starejšimi in boljšimi. Toda trener, ki ga je vzel, da tam trenira, mu ne dovoli igrati svoje kategorije. "On je šel čez ta most, tu ni povratka." Zgodba je podobna, kot zgoraj ...

Kdo pa v tej zgodbi potegne "ta kratko"? Otrok, zaradi katerega smo tu, da mu damo možnosti, da se razvije v pravega športnika in uspe, kot oseba in kot košarkar. Zakaj? Ker obdelujemo svoj vrtiček in se še znotraj naše vrtne skupnosti ne znamo zmeniti, kakšen je plan ...

Kaj šele, ko pride večji klub, ki lahko mojemu igralcu ponudi več, boljše pogoje za razvoj ... Takrat pa cela naša vrtna skupnost stopi skupaj, napne mišice in pokaže, da je pa ta igralec NAŠ in ker je v slogi moč, nam vsem skupaj velikokrat tudi uspe dopovedat staršem, babicam, dedkom, da je pri nas pa najboljše, pa še fino je, ker bo otrok doma, mi mu bomo pa dali najboljše pogoje, namesto 3x na teden bo lahko treniral 4x in dvakrat na mesec, ga bomo vzeli na člansko tekmo, kjer bo lahko nosil brisače v 4. SKL. Huh, za las je šlo, pa bi nekomu, ki nas je prerasel, celo dovolili, da bi uspel ... Vrtiček je spet popoln in vrtna skupnost bo ponovno dobila svoje priznanje za 45. mesto v državi.

Ukradli so nam fanta U11! Resno?!? Ukradli? Lastite si 11 letnika, kateremu pobirate vadnino, v njega ne vlagate nič in je šel nekam drugam, kjer so boljši pogoji? Klubi in trenerji si lastijo otroke, ki jim plačujejo vadnino. Mogoče bi pa obrnili pogled. Bi tak otrok zapustil klub, če bi imel dobre pogoje za delo, če bi se vanj resno vlagalo in z njim strokovno delalo? Verjetno ne, razen, če bi dobil "ekstra" ponudbo, ki pa bi zagotovo bila tudi ustrezno finančno podprta in bi klub dobil ustrezno nadomestilo.

Mogoče je čas, da začnemo razmišljati o tem, kar je naše poslanstvo, da otrokom zagotovimo najboljše možnosti za razvoj in ne, da so naša last. Stroka pred egom.

sreda, 01. marec 2017

Tekmovanje, se začne v nedeljo …

V nedeljo je pred nami nova tekma, nov spopad za čast in slavo našega kluba. Vse je pripravljeno. Jaz verjamem v moje varovance, s starši sem tudi zmenjen za prevoz in seveda za bučno podporo s tribun. To je moja priložnost, da se pokažem, to je turnir resnice, če ga dobim, bom na koncu sezone neporažen. Vsi me bodo opazili, pričakujem klic iz Španije, Italije, ponudbe bodo začele deževati. Postal bom trener z veliko začetnico.

Odpravimo se na tekmo, nervoza že narašča, starši, s katerimi se vozim, že »palijo« svojega otroka. Danes imamo turnir v Spodnjem Dupleku.  Pomerili se bomo z vedno neugodnimi domačini, pride pa tudi ekipa Hajdine, ki bo za nas mala malica, zadnjič nam niso prišli niti čez polovico.
Stopim v dvorano in začutim to tekmovalno nervozo, moji varovanci se že preoblačijo in z mojo elegantno trenersko tablo stopim v garderobo. Pripravim taktiko, vidim, kako igralci kar požirajo moje besede, to je to. Gremo nabit te »piiiiip«.

Preden se tekma začne, pride do mene sodnik in me povpraša: »Ali boste tekmovali v poligonu?« Trener nasprotnikov se strinja, da ne. Jaz mu zabrusim nazaj: »Kakšen poligon? Si ti normalen, danes gremo na nož, ne pa poligon!« Pa sodnik meni nazaj: »Ej, a tu je bonus? S katero žogo se pa igra? Kolko minut traja četrtina?« No, na hitro mu razložim, saj to ni nič novega, sem že prejšnjo tekmo moral razlagati njegovemu kolegu. 

Tekma se začne. Imamo jih, igramo ostro, agresivno, ne morejo nič. Starši s tribune se derejo, kot nori: »Daj ga, pritisni ga, nič ti ne more …«, sodnik ne piska osebne nad mojim igralcem, vzamejo nam žogo, dajo nam prvi koš … znorim in ves rdeč v obraz povem sodniku: »Kaj si ti blesav, boš piskal …« Takoj za mano, slišim še urejeno gospo v petkah, ki je babica od Tineta: »Kaj si ti nor, a si videl, kako ga je vžgal, boš piskal, Tine nazaj ga daj!!!« Sodnik ves zmeden, vidi se mu, da je mlad, se obrne stran in dosodi dve žogi za nas. Noro, imamo jih, zmagali bomo Spodnji Duplek. To je to, neporaženi bomo. Na našem Facebooku, na naši spletni strani bo naša slika. Ponosen, res sem ponosen na moje 10 letnike. Presegli smo vse zadane cilje, predsednik kluba mi bo čestital. To moram objaviti na Facebooku, mi smo največje face! Uf to bojo padali »lajki«. Ne razumem pa mojih otrok, namesto, da bi skakali od veselja, me sprašujejo, če lahko zdaj pojejo svoj sendvič, če gredo lahko k mami pa očiju, pa če jim zavežem copate. Ah, ne razumejo oni, kako kul smo mi!

Resno?!?


To so 10-letniki in mlajši! Kaj, ko bi jim pustili otroštvo? Kaj, ko bi jim pustili, da se zabavajo v košarki? Kaj, ko tekma ne bi bila tekma ampak družabni dogodek, nagrada za pridno delo na treningih? Kaj, ko bi vzgojili starše, da se obnašajo kulturno? Kaj, ko bi bili pedagogi? Kaj, ko bi nas srečalo malo zdrave pameti.

Res je, da moramo zato iti preko svojega ega, ampak dolgoročno pa naredimo otrokom veliko uslugo.
Preberite si ta članek, mogoče se boste potem zamislili. Lepo je zmagovati, toda zmaga pri U11 še ne pomeni, da si zmagovalec.



sreda, 21. december 2016

Cona je zakon

Vsako leto poslušamo, kako cona ni dobra pri U15 in mlajših. Ne da ni dobra, celo prepovedana je. Pa se še vedno najdejo takšni, ki obtožujejo nasprotnika, da igra cono. Zmedejo svoje mulce, sodnika, starše in na koncu se cela dvorana dere "CONA CONA". Za komedijo je seveda poskrbljeno, Kar na enkrat postanejo babice specialistke za 2:3 cono in match-upe, dedki skrbijo za komunikacijo, tekma postane pravi cirkus, v katerem se marsikateri sodnik zgubi in se vpraša: "Kaj naj zdaj? Toti cono igrajo, bom še jaz totem treneru reko naj jo nehajo!" Seveda, da bo, tako bo to pika na i, tekma U15 postane mala zmešnjava brez repa in glave.

Pa pojdimo lepo po vrsti. Trener A je obtožil trenerja Ž, da je igral cono in zato zmagal. Kakšne so pa dejanske možnosti?

a. Trener Ž je dejansko igral cono, 15 letnike v 2. SKL je naučil postavitev 2:3, 1:3:1, 3:2, komunikacijo, principe in posledično vse ostalo. Takšnemu trenerju je potrebno dati medaljo, saj resnično obvlada svoj posel in metodiko. Recimo raje, da v kolikor je igral res cono imamo to vedno možnost posneti (če že ne s kamero, pa z našim ultra pametnim telefonom, se opravičujem tistim, ki še vedno uporabljate manj pametne). Vsekakor je dobro, da kakšen od napadalcev, ki nima žoge tudi giba. Posnetek pošljemo, pristojni ga preučijo in nato ukrepajo dalje. Kolikokrat se to zgodi? Hmmm... približno 0x na sezono.


b. Trener Ž je svoje fante naučil osnovne principe pomoči, odskok proti žogi in fantje so ga upoštevali. Trener A pa ima enega dominantnega driblerja, ki igra 1:5, med tem pa ostali 4 soigralci stojijo in upajo na boljše čase. Seveda, da zadeva zgleda consko, če pa nihče ne giba??? Razen če bi trener Ž moral učiti svoje igralce, da so nalimani vsak na svojega in gledajo, kako dominantni dribler daje koše? Se vam ne zdi, da bi se s tem delali norca iz svoje ekipe?


Kaj, ko bi nehali s takšnimi bedarijami in raje naučili naše igralce gibat, posledično bi poskrbeli, da žoga kroži in še posledično, bi še tako dobra "cona" U15, imela težave. Veliko bi že naredili, če bi najboljšega prijatelja od driblerja naučili dati koš. Prav tako pa moramo sebe naučiti prenesti poraz in nasprotniku znati stisnit dlan in pogledat v oči, brez očitanja. Ni on kriv za naš "neuspeh". Krivi smo sami, ker otrok nismo pripravili na življenje na igrišču. Neuspeh ni poraz, neuspeh je to, da otroci stojijo, da otroci ne znajo dat koša, da se otroci ne znajdejo. To je neuspeh. Zmaga ali poraz pri U15? Spet bi radi bili boljši od sosednje vasi, uspeh se meri v temu, kaj otroci znajo in kakšni ljudje in košarkarji postajajo. Kakšne so njihove delovne navade, kakšne so njihove razvade. Uspeh se ne meri v zmagah. Sramoto si delamo s cirkusom CONE, ki ga ustvarjamo in zavajamo vse okoli sebe, da skrivamo svojo nepripravljenost.


Konec koncev pa, cona nebi bila toliko škodljiva, če ne bi zato zgubljali dragocenega časa, ki ga potrebujemo za druge stvari, kot je recimo levi dvokorak, met itd..., Cona bi vse tiste dominante drvarje, ki trpajo 30 točk z desnim prodorom pri U15 in se nato pri U17 izgubijo, da začnejo razmišljati in igrati.

Pa lepe praznike vsem, naj bo 2017 čim manj consko obarvano!


ponedeljek, 28. november 2016

Polna glava vsega

Ponovno bom napisal kratek blog, saj se že dolgo nisem javil. Od prejšnjega je minilo že deset mesecev in v tem času, če ne drugega, se je zamenjal predsednik Združenih držav Amerike, imeli smo nekaj seminarjev in klinik. Končala se je ena sezona, začela druga, mimo je nekaj evropskih prvenstev, pač običajne stvari. Kolega Šterbucl je napisal nekaj na temo o načrtovanju tedenskih obremenitev in nekako bi se tudi jaz rad dotaknil te teme. Kajti nič kolikokrat sem izustil stavek: "Tudi počitek je del treninga."


Trenerji smo dandanes podvrženi vsem vrstam pritiskov. Od tega, da moramo zmagovati, obenem moramo delati igralce, biti moramo skorajda starši našim varovancem, obenem moramo držati distanco. Skrbeti moramo za drese, žoge, pošiljati prispevke, biti v koraku s časom. Voditi moramo vse treninge, tekme, če je le možno za dve ali kar tri selekcije. In kaj je produkt tega?

Če smo realni, je že dve selekciji voditi stoodstotno kvalitetno in predano težko. Tri sploh ne pridejo v poštev. Strinjam se, da smo trenerji dandanes multipraktiki in da moramo poleg trenerstva znati narediti še kaj drugega in se znajti v različnih situacijah. Moramo pa tudi biti pošteni do sebe in otrok ter poskrbeti, da lahko dajemo svoj maksimum. To pa lahko počnemo le, v kolikor nismo "skurjeni". Vendar je to tema, o kateri bi lahko razpredali na dolgo in široko. Danes bi se rad posvetil neki čisto drugi temi. V želji, da bi bili najboljši ali pa po navodilih klubskih vodstev, da naši varovanci plačajo članarino in zato morajo trenirati, namreč pozabljamo na zelo pomemben element v košarki in sicer počitek.


Vsak trener z malo občutka mora videti, kdaj je čas, ko mora svojim varovancem dati počitek. Tako počitek na treningu kot počitek s treninga, počitek brez košarke, počitek po sezoni.

Počitek na treningu? To je tistih 20 sekund enkrat na trening, ko jih pošljete pit vodo in nato jih spet spravite na obrate in naenkrat padejo, ni več koncentracije, intenzivnost je manjša, vi znorite in jih pošljete na črto sprintat in jih do konca ubijete, nato pa hitro spet igra, kontakt in poškodbe so tukaj. Naredimo mali eksperiment. Vsi otroci naj imajo s seboj bidone, tako da med treningom ne izgubljajo dragocenega časa in odhajajo iz dvorane pit vodo na WC. Odmor za vodo jim dajte vsakih 20 min, nič ne bo narobe, če bodo namesto vode pili kakšen izotonični napitek (pod to ne šteje Cockta, Coca Cola in ledeni čaj, kot si nekateri otroci radi razlagajo). Pred vsakim odmorom naj vržejo 2 ali dvakrat po 2 prosta meta, rezultate metanja naj vam redno poročajo (lahko si tudi omislite nagrado za najboljše v zgrešenih). Pavza pa naj bo primerna intenzivnosti predhodne vaje ali nekako tako, da ko vidite, da so popili, vstali in začeli "bluziti", jo zaključite. Lahko je to minutka, ne bo pa škodilo tudi, če bosta dve, morda kdaj tudi tri, odvisno od faze in intenzivnosti treninga. Ko je konec odmora pa ... pojdimo delat intenzivno dalje, kakšna spodbudna beseda ali motivacija na tem mestu tudi ni škodljiva. Vsekakor pa ne upoštevajte tega načela, če ste eden tistih trenerjev, ki je zadnjih 20 minut imel monolog o postavljanju blokad in so igralci stali.



Počitek s treninga? Manjkanje na treningu res ni ravno vzorna zadeva, vendar pridejo trenutki, ko s tem ne bo nič narobe. Otrok je izmučen, imel je dve tekmi ta vikend, redno je treniral in v šoli ima veliko obremenitev. Se vam zdi res smiselno, da ga v ponedeljek ''nagazite'' s kondicijo in ubijete še tisto malo volje v njem? Mogoče pa boste večji carji, če ga boste malo povprašali, kako je, opazili, da je zelo utrujen in se je kljub temu dobro odrezal, ter da bi mogoče ponedeljek izkoristil, da pride v šoli na zeleno vejo, v torek pa bo že v polnem pogonu? Če si to privoščite dva- do trikrat na sezono, ne bo nič narobe. Seveda pa to ne pride v poštev, če imate igralce, ki vam že tako pol sezone spustijo, ker se morajo v 7. razredu osnovne šole učiti, ker se matura neizbežno približuje. Govorimo o tistih pravih fantih, ki redno in zagnano trenirajo.

Počitek brez košarke?  Nogomet, odbojka, hokej na travi, pohod, rokomet, gimnastika, atletika, ples, aerobika. Premoremo celo paleto športov, ki pa so tabu tema. Sam sem še članom enkrat na leto privoščil aerobiko, nogomet je itak nekaj, kar pride prav. Ampak zakaj, če mi treniramo košarko? Zato ker, v kolikor niste ravno nek fanatik, imate tudi vi, vsaj dvakrat letno poln ''kufer'' vsega in bi najraje vse poslali nekam, kako je šele otrokom? Drug šport, ki ga ne vzamejo tako resno, ki ga igrajo z zabavo in obenem še vedno trenirajo, je neprecenljiva sprostitev, obenem pa odličen ''team building''. Del treninga enkrat do dvakrat mesečno lahko posvetite čemu drugemu, da se otroci znajo tudi sprostiti in ko dobijo v roke ponovno košarkarsko žogo, so še bolj zagnani. Vsekakor pa se moramo vprašati, če morda kaj delamo narobe, ko vidimo, da  naši otroci igrajo bolje nogomet kot košarko :)


Počitek po sezoni? Odigrali smo sezono, tu so že kvalifikacije za naslednjo, trening, trening, trening in junija? Spet trening, treba je individualno delati, napredovati, pobrati vadnino. Bedarija brez primere! Ko je konec sezone, pa tudi konec koncev, ko je konec dela tekmovanja, vsi potrebujemo pavzo. Tako mi trenerji kot tudi naši varovanci. Če tega ni, nasičenost s košarko narašča, glava se odklopi, telo ni pod kontrolo, ni zbranosti in prihaja do poškodb, ki lahko mlade košarkarje zaznamujejo za celo življenje. Sam sem prakticiral od 10 do 14 dni pavze po sezoni in kakšne 3-4 dni med sezono. Najbolje je, da so te pavze v naprej načrtovane in si igralci in njihovi starši lahko organizirajo druge aktivnosti. Bolje tako, kot da jih načrtujejo med vašo sezono. 10 do 14 dni jim morate prepovedati košarko. Lahko pa počnejo vse drugo, skrbeti morajo, da so v pogonu, vendar ne na klubskem treningu in z vami. Verjemite, da boste otrokom in sebi naredili veliko uslugo. Seveda se prej o tem argumentirano pogovorite s klubskim vodstvom, da vas ob povratku na treninge ne bo čakala izpisnica :) Tudi to se je že zgodilo, ko so ljudje potrebovali svež veter.


Skrbite za svoje zdravje in zdravje svojih varovancev. Včasih je manj več. Tisto kar je, pa naj bo maksimalno kvalitetno!

ponedeljek, 25. januar 2016

Individualni trening za individualiste

V današnji temi se bom dotaknil majhne težave, ki lahko v prihodnje vodi do velikih problemov. Živimo namreč v svetu, kjer nas življenje sili, da poskrbimo predvsem zase in svojo ta zadnjo. Kar sicer življenjsko ni nič narobe, saj smo ljudje od nekdaj nagnjeni k samozaščiti in preživetju. Toda košarka je ekipni šport. To je dejstvo, ki ga ne gre zanemariti. Ekipa je tisto, kar mora igralec postaviti pred sebe, trenerji smo tisti, ki moramo moštvo voditi. Posameznik je delček mozaika in mi smo umetniki, ki ta mozaik sestavimo in se z njim prezentiramo navzven.

V zadnjem času se pojavlja vse več priložnosti za individualno delo. Tako košarkarskih trenerjev, kot tudi raznih drugačnih strokovnjakov, ki z otroci delajo individualno. Je to OK? Seveda je! Vendar kdaj, zakaj, kako, to so pa vprašanja, ki se nam lahko porajajo, ob tem, ko slišimo: "Naš Nace pa hodi v Ljubljano na treninge 2x na teden, plačujemo po 40€ na trening, naš Nace bo dober." Pa če se še malo pošalimo v stilu Facebook objav: "Bodite tudi vi kot naš Nace." :)


Individualno delo je vrhunska osnova za napredek  košarkarjev. Moje mnenje pa je, da morajo prvo postati košarkarji, ki se nato izpilijo z individualnim delom. Drugače obstaja velika verjetnost, da bo plod individualnega dela individualist in ne dober košarkar.

Torej začnimo s prvim vprašanjem kdaj otrok rabi trenerja za individualno delo zunaj svojega kluba? Otrok redno trenira, na treningih je zagnan, daje maksimum in si resnično želi biti košarkar. Ker si v svoji vnemi želi biti še boljši, v klubu vpraša, če bi lahko nekdo dodatno delal z njim, saj hoče postati še boljši. V klubu mu tega ne morejo omogočiti. V tem primeru se je smiselno pogovoriti s trenerjem in najti ustrezno rešitev.



Zakaj? Ker otrok to potrebuje in v klubu tega ne dobi. Toda kaj potrebuje, je druga pesem. Ali potrebuje 10.000 driblingov? Ali potrebuje večjo natančnost? Ali potrebuje morda strokovnjaka za telesno pripravo? Ali nam je pač fino, ker naš pa hodi na individualni trening? Vedno je potrebno najprej odkriti težavo, najti pravega človeka, ki lahko težavo odpravi, obenem pa človeka, ki bo otroku dal znanje, samozavest in ga spravil v cono udobja v elementih, ki jih ne obvlada. Saj je super, če nek strokovnjak pobere našemu otroku 10.000 žog pri metu in mu govori kako je dober, vendar če mu ne popravi tehnike meta, vaš otrok ne bo nikoli uspešen. Dogaja pa se tudi, da otrok ne zna normalno teči, individualni trener pa mu popravlja met ali vodenje in tako naprej ... Situacij lahko naštevamo še pa še.

Kako? S sodelovanjem. Vse to, pa lahko imamo najboljšega trenerja za individualno delo, je popolnoma brez veze in nesmiselno, če ni sodelovanja vseh vpletenih (starši, otrok, klub, klubski trener in trener za individualno delo). Ne pozabite, tako kot je košarka ekipni šport, je tudi individualno delo le delček ekipnega športa in ne sme biti temelj na katerem gradimo. Individualisti so prej ali slej razočarani, menjajo klube in so večno nezadovoljni, krivi pa so na koncu vsi ostali.

Razmislite o naslednjih stavkih. Otrok, naj bo najprej otrok in košarkar, pustite, da v košarki uživa. Ko pride čas za dodatno individualno delo se bo to pokazalo samo. Iščite najprej rešitve v vašem klubu, to je najbolj smiselno, predvsem pa ceneje. Nor je klubski trener, ki noče delati z mladim perspektivnim fantom dodatno. Plan, ki ga ima individualni trener za vašega košarkarja, mora biti jasen in prepričljiv. Kajti, če vi ne verjamete vanj, tudi vaš otrok ne verjame in je vse skupaj nesmiselno. Vedno globoko vdihnite in premislite, če je to dobro za vašega otroka ali so to le neke skrite ambicije, ki vas žrejo v ozadju.

Pa da ne bo pomote. Individualno delo je odlična zadeva in lahko otroku da ogromno. Pomembno je, da je pravilno in smiselno zastavljeno. 

sreda, 06. januar 2016

V novo leto z novimi cilji

Kot se spodobi bom najprej zaželel vsem srečno in zdravo, predvsem pa, da bi bilo polno uspešno naučenih dvokorakov, lepih podaj, pravilnih izmetov, dobrih ljudi ali na kratko rečeno polno napredka in rasti.

Zadnji blog si je prebralo zelo veliko število bralcev, celo 10x več, kot kakšnega prejšnjega. Ne verjamem, da je bil boljši od ostalih, je pa morda koga zbodel in zabolel in to imamo na žalost Slovenci najraje. Zapis ni letel na nikogar osebno, prav tako ni bil namen koga užaliti in vsak ima pravico do svojega stališča. Namen je bil, da kot trenerji poskrbimo za tisto malo človečnosti vsaj pri otrocih. Da smo pri najmlajših najprej ljudje in šele nato tekmovalci. Zavedati se moramo tudi strokovne odgovornosti. Mogoče pa ni vedno dobro, da prijavimo ekipo, ki ni konkurenčna, v tekmovanje? Vi, kot strokovnjaki, morate zastopati svoje stališče v klubu in poskrbeti, da se ne rine z glavo skozi zid. Se strinjam, da zagotovo pa bo potrebno narediti nekaj tudi na tekmovalnem sistemu. Kot se je letos izkazalo pri fantih U13, sta dva ranga tekmovanja več kot dobrodošla in verjamem, da se bo naredilo tudi na strani KZS vse, da bo sistem še boljši. Največ pa ponovno lahko naredite vi, ki ste na terenu in obenem največji kritiki. Ampak ne s kritiko v obliki "to je brez veze, to je slabo ...", ampak s konkretnimi predlogi. Ko se pogovarjam z nekaterimi imate super ideje in škoda bi bilo, da ostanejo samo v vaših glavah, nenapisane in neudejanjene.

Ogledal sem si nekaj tekem mlajših, pa tudi na regijskem selekcioniranju in nacionalnem programu opažamo, da se je pojavila ta mala in obenem velika težavica. Prehod v napad? Ali se vam zgodi, ali pa gledate kakšno tekmo mlajših, kjer to zgleda nekako tako. Ekipa dobi skok, po navadi je to kateri od višjih igralcev, ki nato zbegano išče tistega, ki bolje vodi žogo, ta nato z 20 odboji prenese žogo v napadalno polovico, se obrne s hrbtom proti košu in nato v borbi z žogo, poskuša podati enemu od soigralcev, ki imajo težave z odkrivanjem? No to je res recimo skrajni primer, toda si upate trditi, da do tega ne prihaja?
(Tako, kot igrajo vijolične naj ne bi izgledalo)

Prehod v napad je res stvar principov, ki jih izbirate sami in obenem tudi stvar kategorije, ki jo trenirate. Toda neke osnovne smernice, pa je le dobro imeti, da naši igralci ne tekajo kot kure po igrišču in da ne porabimo pol napada za to, da pridemo z žogo v napadalno polovico.

Začne se s komunikacijo na skoku. Se vam kdaj zgodi, da dva vaša igralca skočita oba primeta žogo in jo nato nekako v žaru borbe zgubita? Videl sem že dva, ki sta skupaj z žogo padla za čelno črto in podobne, kakorkoli po navadi se take situacije ne zaključijo po naših željah. Preprosta rešitev, igralce učimo, da se zaderejo "imam", "moja" ali pač nekaj podobnega.
Naslednji korak je odvisen od tega ali smo prejeli koš ali ne. Če smo ga, težimo k temu, da žoga ne pade na tla ampak, da jo poberemo iz mrežice in nato z enim oz. dvema korakoma stopimo za čelno črto na bližnjo stran table in nato izvajamo igralcu, ki se ustrezno odkriva. Sam učim tako, da če je igralec na strani žoge, se odpre na stran žoge in išče nato podajo naprej, v kolikor je nasproti žoge, pridobi žogo s polkrožnim gibanjem proti žogi. Isto velja tudi, če ni bil dosežen koš in smo dobili skok. Slednje se razumljivo lahko tudi spremeni, v kolikor ocenimo oz. želimo, da so tudi  naši visoki igralci dobri pri hitrem prehodu v napad. V tem primeru, če nima možnosti takojšnje podaje naprej, preide v maksimalno dve vodenji in išče ustrezno rešitev.
Odpiranje za žogo in linije (zelena - visoki, oranžna organizator, vijolična - zunanji)
Bistvo vsega je, da imamo ustrezno komunikacijo. Da težimo k temu, da žoga in igralci pridejo s čim manj odboji iz obrambne polovice v napadalno in da se tam ne ustavijo ampak poskusijo v fazi tranzicije doseči lahek koš. Šele, ko jim uspešna obramba to prepreči, začnejo iskati druge rešitve. Nikakor pa ne dovolite, da vaši igralci v fazi tranzicije počivajo, da se vlačijo po igrišču in "driblajo" žogo do onemoglosti. 
(Kako včasih izgleda)

Tema je res široka in razpredali bi lahko na dolgo in široko, vendar to ni moj namen. Hitra igra, efektivna vodenja, vse kar je več kot dve do maksimalno tri vodenja je absolutno preveč in razvijanje dobre komunikacije. Če to v eni sezoni dosežete pri vaši ekipi, ste že pravi mali zmagovalec, poleg tega pa ... je pravi trening tranzicije tudi eden najlepših treningov kondicije.

Lep pozdrav vsem!

četrtek, 22. oktober 2015

Ko zdrav razum odpove


Nekaj vikendov tekmovanj je za nami in ko pogledamo rezultate v mlajših kategorijah, ne moremo mimo takšnih: 108:6, 109:20, 107:2, 93:4, 99:8, 85:2. Verjetno zmagovalce trepljajo po ramenih in jim govorijo kakšni "carji" so. Vi pa: "Letos je to to. Generacija je dobra in gazimo vse pred seboj. Naša ekipa igra izvrsten pressing, kdaj pa kdaj še podvojimo in nasprotniki ne morejo čez polovico. Polagamo jim z dveh vrst, mi smo najboljši." Saj poznate tisto pesmico naših južnih bratov: "Ne može nam niko ništa ..."

Verjetno pa ste bili kdaj tudi na drugi strani, če pa ne, ste morda kdaj vsaj pomislili, kako je biti na drugi strani rezultata 107:2 ali pa 86:0? Ko otrok pride domov in mora svojim staršem povedati, da danes pa niso dali nobenega koša, so pa enkrat prišli čez polovico igrišča. Verjetno mu ni ravno lepo in prav verjetno je, da bo tak otrok prej ali slej zgubil željo, starši voljo, da ga vozijo na tekme in trenerju bo zmanjkalo prijemov za nadaljnjo motivacijo. Kaj sledi? Verjetno ga bomo naslednjič gledali v tistem krožku, ki je pred našim in kaj se bo zgodilo, ko boste vi imeli "boljšo" generacijo? Vrnili boste kretenu na drugi strani z obrestmi in tu se začne "never ending story" s katero zdravimo komplekse, nastradajo pa tisti, zaradi katerih smo tu.

Kaj pa trenerska etika?
  • Spoštuj dostojanstvo igralcev in igralk ter trenerja nasprotnega moštva. Če je tvoje moštvo premočno, daj možnost tistim, ki manj igrajo. Ne izživljaj se nad šibkejšimi! Pokaži svojo vrednost proti sebi enakim
Ne boste verjeli, tudi to je zapisano v etičnem kodeksu. Pa verjetno ni to edina stvar, ki jo lahko storite. Kaj če bi se recimo dogovorili, da v takšnih situacijah, ko ena ekipa vodi več kot 30 ali 40 točk, najprej pomaknemo obrambo na svojo polovico, torej ne igramo več pressinga. Nato morda igramo brez vodenja v napadalni polovici (verjemite, tudi vaši igralci bodo imeli več od tega). V kolikor smo še vedno dominantni, lahko obrambo igramo z rokami na hrbtu. Kako pa to predstavimo našim igralcem? Najprej jih pohvalite za opravljeno, nato pa jim predstavite, da boste preizkusili neke nove stvari, ki jim bodo pomagale v prihodnosti. Za obrambo na svoji polovici lahko rečete, da bi radi videli, kako se znajdejo, če ne igrajo pressinga. Za igro brez vodenja, da bi radi, da napredujejo v gibanju brez žoge, odkrivanju, podajanju ... Za obrambo z rokami na hrbtu pa, da bi radi, da izboljšajo delo nog. Načinov je še pa še, v končni fazi boste vi imeli nekaj od tekme, prav tako pa mogoče nasprotnik. Ker realno od tekme, ki jo zmagate 86:0 nimate nič razen napihnjenega ega.

Res pa je, da moramo tak dogovor sprejeti vsi. Kajti spomnim se v preteklosti, smo v klubu imeli takšen dogovor in ga je trener takrat še U12 spoštoval, nakar me je klical predsednik nasprotnega kluba, da kakšen je to trener, da jih podcenjuje. Ne ne podcenjuje jih, pomaga jim in tudi trener na nasprotni strani mora tak dogovor poznati in ga ustrezno predstaviti svojim igralcem.

V času, ko tekmujemo z vsemi možnimi športi, nam medsebojno obračunavanje preko otrok ne prinaša nič dobrega. Vsak izgubljen košarkar oz. košarkarica pa sta dodaten minus, ki si ga ne moremo privoščiti. Naredimo nekaj za svojo ekipo, obenem pa poskrbimo, da smo človeški do nasprotnika. Zmaga 107:2 se sicer lepo sliši, pomeni pa ne prav nič.