četrtek, 18. december 2014

Mit o talentih....

Teden je naokoli in spet smo pri mojem blogu, ki si ga prebere kar nekaj od vas in prav to, mi daje inspiracijo da napišem še kakšno modro misel. Če se kdo najde v mojem pisanju nič hudega, ker je vse res. Ne trdim, da imam prav, povem pa tako kot mislim da je. 

Danes se bom ustavil pri talentih. Spodnja slika je nekakšna uvodna ideja za vsakega od nas v nadaljnje razmišljanje. 
Super talenti, ni jih dosti, tisti pa ki so, najverjetneje uspejo. Kajti talent je sestavljen tako iz fizičnih, kot psihičnih lastnosti, inteligence in človeka kot celote. Kdor je fizično dober, obenem inteligenten in sposoben razvijati svoj talent v pravi smeri zagotovo ne bo imel težav pri uspehu. Takšni ljudje najdejo svojo pot na vrh in potrebujejo le kdaj pa kdaj mogoče malo usmerjanja in ustreznih pogojev za delo, vendar mislim, da skladno z njihovo celovito podobo, to ni problem saj si pogoje izborijo. Vendar takih je izredno malo ali pa so nekako že na robu izumrtja. O takšni vrsti ni potrebe razpravljati, je pa potrebno razpravljati o vseh ostalih ...

Ali bo nekdo uspešen športnik ali ne, na to vpliva nešteto dejavnikov. Vsi športi stremijo k iskanju talentov in vsi bi radi imeli najboljše. Se talent da izmeriti? Do neke mere zagotovo, predvsem fizični del talenta, vse ostalo pa je za moje pojme le subjektivna ocena. Ali kdo lahko z gotovostjo trdi, da bo nekdo, ki teče 12s na 100m, boljši v košarki od tistega, ki teče 13s? Ne, ker je tu še cel kup dejavnikov, od višine, tehničnega znanja, "šmeka" itd. Tako da je iskanje talentov za košarko vse prej, kot lahko. Poleg vsega tega pa še to dejstvo, da v času, ko se otroci vpisujejo v košarko, torej v času nekje od 6. do 9. leta starosti, zelo težko tudi izmerimo kateri je tisti pravi.

Kaj torej storiti? Vsak klub ima svojo bazo, ki jo polni z ustrezno popularizacijo košarke, dobrim delom itd... Vsak klub torej znotraj te baze upa, da se bo pokazal kakšen talent, da se bo mogoče čudežno pojavil še kakšen kje na kakšnem tekmovanju, ulični košarki ali kaj podobnega in bo nato prišel v klub, potem pa v zadnji fazi je seveda še obdobje "nakupovanja", ko premožnejši klubi, povabijo v svoje vrste talentirane igralce in jim omogočajo boljše pogoje...

Ali je to upanje na svetlo točko v neki zaključeni množici dovolj? Po moje ne, vendar bomo o sami selekciji kdaj drugič. Ostanimo danes pri talentih.

Otrok izstopa, boljši je od vseh vrstnikov, daje po 30 točk pri U13, pri U15 25 točk, to je pravi talent! Pa je res? Kaj pa, če se je le prej razvil, zaključil rast, postal močnejši in je zato dominanten? Čez 2 leti bo isti, prav tako bo čez 5 let isti in vsi bomo žalostni, ker tak talent, ki je pri U13 dal 30 točk, pa sedaj ne more igrati košarke. Trenerji smo ga uničili. Vam je znano?

Kaj pa tisti fant, droben, dolge roke, dolge noge, popolnoma nekoordiniran, ki sedi tam na koncu klopi, ker ne more niti žoge prevoditi čez igrišče, ker ga mali razviti fant da v žep? Je kdo pomislil, da bo mogoče pa ta fant imel dva metra in da ima mogoče prav ta fant največ talenta skritega v sebi? Vendar, ker pač ni uspešen, sedaj zgublja pomembna leta, ko bi moral igrati, napredovati, se učiti in bi mogoče moral biti potreben potrpežljivosti s strani vseh, tako da bi nekega dne mogoče postal košarkar? Ker, ko bo pri mladincih "opažen", če bo sploh še v košarki, bo to prepozno. Pa smo spet pri dilemi, razvoj igralcev ali rezultat? Kaj pa če bi vsi skupaj raje rekli tako, da je rezultat razvoj igralcev? Ne gre, ker si smešen in te majo za slabega, če zgubiš pri U13 proti eni od vasi, ki leži visoko v hribih. Miselnost vseh je treba spremeniti.

Veseli me, ker so to že v kar nekaj klubih v Sloveniji vidi, pa tudi veliko trenerjev to spoznava, da mora rezultat pri mlajših bit posledica dobrega dela s "pravimi". Vendar smo še daleč od želenega in dal sem dva ekstremna primera, veliko je pa tudi tistih fantov vmes, ki niso ne eno ne drugo, še zdaleč pa ne pomeni, da so netalentirani ali zelo talentirani.

Potem je tu spet dilema, ki je za moje pojme velika uganka za vse nas. Imaš fanta, za katerega vidiš, da ima občutek za košarko, tudi vse predispozicije, vendar je len, nima prave energije, nebi igral obrambe. Na drugi strani pa veliko manj talentiranega fanta, ki pa ima izredno željo, voljo, dela, gara, vendar najverjetneje zaradi ene od fizičnih karakteristik, ne bo nikoli igral resne košarke. Če si pošten in daš prednost delavcu, najverjetneje zgubiš talentiranega igralca, če pa "forsiraš" talentiranega, globoko v sebi veš da ne delaš prav, da mogoče delaš nekomu krivico. Poleg tega, pa ta "talentirani" največkrat niti ne zna ceniti tega, saj se mu zato ni bilo potrebno nekaj ekstra potruditi in ostane večni talent, ki pa je žal len, ni borec in njegova obetajoča kariera splava po vodi... Kako najti tu pravo pot, je za moje pojme umetnost. Ni problem igralcu dati priložnosti, ni problem igralcu dati znanja, to nas zna večina, problem je iz lenobe narediti delavca, problem je iz mrtveca, narediti borca, ki je željan zmag. To je večji problem, kot vse ostalo in za večino nas nerešljiva uganka. Pri vsem tem, pa nam niti malo ni v pomoč okolica, kajti trume "kavč trenerjev", se kar trejo, da bi tako staršem, kot klubskemu vodstvu in konec koncu tudi našemu "talentu", dopovedalo, da pa trener ne dela prav, da kako njemu ne da tiste prave priložnosti, saj je pa takšen talent? Mogoče bi pa trener rad, da si talent svojo priložnost in poseben status zasluži in ga bo tako znal ceniti?

Brez nič ni nič, je ena modra misel. Vzgoja miselnosti talentov pa je izrednega pomena. Poznamo cel kup veliki slovenskih talentov, ki pa žal niso uspeli, ker so bili malo leni, razvajeni itd... Nekateri razumejo, drugi spet ne. Čudežev res ne moremo delati. Moramo pa jim dati priložnost, da se dokažejo, to pa vsekakor. Na drugi strani pa poznamo tudi kar nekaj malo manjših "talentov", ki pa so izredni delavci, borci in so si ravno s tem izborili svoj prostor pod košarkarskim soncem.

Seveda bi o razvoju talentov lahko razpredali še na dolgo in široko, mogoče za razmislek do naslednjič. Talentiran fant v malem klubu, kjer je edini ali talentiran fant pripeljan v premožnejši klub, kjer je eden od? Kaj je bolje za razvoj?





torek, 09. december 2014

Prišel videl zmagal

... glede na to, da je na prvi blog bilo kar nekaj odziva, sem se odločil, da napišem še kakšnega, konec koncev je potrebno svoje misli, kdaj tudi strniti. Včasih se je to delalo na papir, dan danes pa kot kaže v Blog, na Facebook, Twitter, Snapchat. Ravno tako, kot so včasih igralci nastajali in jih danes ni več in so včasih bili talenti, danes jih pa ni več, se moramo ponovno vprašati, kaj pa, če so in jih mi ne vidimo? Jih mogoče spregledamo? Jih ne prepoznamo? Ali pač, sploh ne gredo skozi naše roke?

Tako, kot si včasih dobil nepopisan list papirja, mogoče dobiš danes prazno stran v blogu in če si včasih list popisal  s kemičnim svinčnikom in si velikih napak nisi mogel privoščiti, saj je potem list romal v koš za smeti. Danes natipkaš, pobrišeš, popraviš in sprejemaš instant odločitve, ki jih potem lahko že čez tri minute spremeniš, pobrišeš, vedno imaš tu tipko "Undo". Besede pa tako izgubljajo težo, odločitve pa so velikokrat nepremišljene in napačne.  Včasih jemljemo življenje, kot video igrice, pač ko ne uspeš, daš "replay" in gremo znova. Pa ni tako! Ne res ni in ne sme biti.

Tema o kateri razmišljam je tako široka in kompleksna, da v en blog ne bo šla, Ne bom si delal utvar, da se komu da brati na dolgo in široko. Napisal bom raje na kratko, malo po malo.

Vedno znova poslušamo, kako bi morali z najmlajšimi delati najbolj izkušeni trenerji. Vem, da ste tudi vi že zagotovo to slišali. Ali se s tem strinjate ali ne, to je pač stvar posameznika. Realnost je žal daleč od tega. Lahko takoj začnemo razpredati o denarju in o tem kako klubi nimajo denarja, da bi plačali dobrega trenerja za najmlajše in dajo zato tja raje mlajšega, ki dela to za drobiž in tako naprej. Vse že dolgo poznane zgodbe, tako dolgo se razpreda o temu, da bi vsi ti mladi trenerji lahko med tem že postali izkušeni in bi lahko kvalitetno delali z mladimi. Moje mnenje je, da se da ogromno narediti, če delaš neko stvar s srcem, če ti pri tem ljudje stojijo ob strani in če si želiš jutri biti boljši, kot danes in kjer je volja tam je pot. Z mladimi pa morajo delati trenerji, ki so za to primerni in to še zdaleč ne pomeni, da so to samo stari izkušeni trenerji.

Seveda izkušnje pomenijo, seveda znanje pomeni, toda ali lahko zagotovo trdite, da lahko 12 letniku, star izkušen trener, ki vodi že 10 let prvoligaško člansko ekipo, da več, kot mlad trener, ki 3 leta vsak dan zagnano opravlja svoj posel? Jaz mislim, da ne in o tem odloča več dejavnikov. Seveda pa je stvar posameznika, njegove angažiranosti, njegove motivacije in želje po napredku, prva, ki bo naredila selekcijo med primernimi in neprimernimi. Klub lahko pošlje trenerja na tisoč izobraževanj, pa ne bo naredil napredka, lahko pa ga ne pošlje nikamor, pa bo trener s svojo željo po napredku naredil ogromen korak naprej. Zmes izkušenj, zagnanosti, motivacije in znanja, pa naredi trenerja, tistega pravega, ki da mladim največ.

No to je nekako teoretično in logično razmišljanje. Potem pa pridemo na realnost, ki ima spet več aspektov. Koliko trenerjev ima cilj delati z mladimi in kolikim je to le postojanka na poti navzgor? Koliko od teh trenerjev dela to s srcem in ambicijami, da bodo boljši, da bodo v koraku s časom in da bodo napredovali? Koliko od teh trenerjev je zadovoljnih s tem kar počnejo? Koliko trenerjev v Sloveniji ima v klubu mir in proste roke, da lahko ustvarja? Z vsakim koliko, se bo število drastično zmanjšalo in na koncu pridemo do zaključka, da idealnega ni. Pa poglejmo malo drugače. Izkušen trener, ki bi moral delati z mladimi in jim prenašati znanje, mora razumljivo biti tudi dobro plačan. Koliko klubov v Sloveniji je sposobno plačati profesionalca za U15, U13, U11? Izkušen trener, ki mu je košarka dodatna zaposlitev poleg redne službe, mora ravno tako biti relativno dobro plačan, zakaj bi sicer zapravljal čas, vikende, ko bi lahko bil z družino in s svojimi ljubljenimi za to, da ga na koncu v nekem klubu niti spoštujejo ne? Torej smo na peščici ljudi v Sloveniji, ki jim po svoje lahko rečemo ali dobro plačani ali pa fenomeni, entuziasti, ki jim je potrebno čestitati in za katere lahko trdimo, da bodo otrokom dali ogromno.

Potem so tu mladi trenerji, ki so na svoji poti v "Evroligo", a se večini nekako zalomi nekje vmes. Tudi ti se delijo na več vzorcev. Prvi so zelo ambiciozni in ko ti govorijo o svojih sanjah in pripovedujejo svoje zgodbe, se vprašaš, kaj delajo tu, kako da niso že tam nekje zgoraj? Saj kmalu vsi ugotovimo, da od zgodbic in govorjenja se ne da živeti.  Lahko nekaj časa, toda rezultati govorijo zase. Spet drugi, pridni delavni, oddelajo svoj posel, toda v svoj razvoj ne vložijo nič. Pridejo na trening ga odvodijo, gredo domov. Nekaj ekstra, nekaj več ne pride v poštev. Prvič ne vlagajo vase, drugič ne vlagajo v skupno dobro in rezultat, je stagnacija, nezadovoljstvo na vseh ravneh in prej ali slej se zgodba zaključi. Potem so tu še trenerji, ki začnejo svoj pogovor s "Koliko bom dobil?" Pa verjetno poznate še veliko razno raznih ampak nočem izpostavljat negativnih stvari...

Dober trener postaneš. Da to postaneš, pa je to dan danes trnova pot... Tisti trenutek, ko zase misliš da si dober, so drugi korak pred tabo. Tisti trenutek, ko si sam s sabo zadovoljen, te prehitevajo po levi in po desni. Ko misliš, da si najboljši, si šele na začetku. Ena pesem pravi: "Začne se tako, najprej nič ni bilo...". Kar mi govorimo igralcem, o odpovedovanju, o žrtvovanju, o tem da je treba narediti nekaj več, plus še to, da moraš imeti nekaj sreče, izredno voljo in željo, podporo z vseh strani, potrpežljivost, biti na začetku pripravljen delati vse in še več, da se dokažeš. To velja tudi za nas trenerje. Pa ti zmes vsega tega še vedno ne garantira, da boš res dober. Koliko nas je pripravljenih iti po tej poti?

Koliko od vas, bi vas svoje prvo leto trenerske kariere bilo pripravljeno delati zastonj, zato da se ob nekomu učite? Koliko od teh nekaj, ki bi bilo to pripravljeno, ima dejansko to možnost in od teh, ki imate to možnost, koliko vas je zmožnih to narediti zaradi čisto življenjskih okoliščin? Lahko si postavimo še kar nekaj vprašanj, ki so dober test za to, če smo pravi. Na koncu je tako kot povsod v življenju, ceniš tisto, kar si si zasluženo prigaral sam in ko na koncu dneva zadovoljno zaspiš...je tu nov dan z novimi težavami, takšen je naš kruh ... Nihče od nas ni idealen, če pa bomo vsi stremeli, lahko stvari vseeno premaknemo na bolje ... drugič pa spet malo o talentih ...


četrtek, 04. december 2014

Nekje je potrebno začeti

Blog? Kaj to je? Pač neke misli moram spraviti skupaj tu in vam jih predstaviti ne? Ne bom se trudil z neko hudo slovenščino ampak bom stvari napisal tako, bolj po domače.

Glede na to, da se ukvarjam s fotografijo, o kateri teoretično nimam pojma, ampak delam bolj tako po občutku. Z računalništvom, o katerem roko na srce, nimam pojma ampak še vedno znam dovolj, da naredim vse, kar si zadam, čeprav sem popolni samouk in seveda košarko, ki je tudi moj poklic, a o njej tako, kot tudi 99,9% ostalih trenerjev na tem svetu nimam pojma, vsaj po mnenju vseh strokovnjakov na tribunah, ki so v svojem življenju dosegli že vse, kar se doseči da in lahko sedaj mirno pljuvajo po vseh, ki se trudimo ob košarkarskem igrišču. Sem se odločil, da bom danes napisal nekaj misli ravno o eni temi iz košarke. Ni se potrebno strinjati z mano, niti ni potrebe po branju tega. Ta zapis je namenjen izključno tistim, ki ga bodo mogoče poskušali razumeti, komur branje povzroča težave, naj se ga za dobro svojih oči, raje izogne.

Vsi trenerji po vrsti tarnamo čez današnjo mladino, kako je grozna, kako nihče več, ne dela nekaj več, kot je potrebno, kako so vsi razvajeni, kako je vse narobe, kako nimajo vrednot itd... Tudi sam sem bil med njimi in se še vedno deloma strinjam. Kaj pa mi trenerji? Kakšni smo pa mi? Smo mi naredili korak naprej? Smo se mi izobrazili, prilagodili, našli nove rešitve za motivacijo mladostnikov? Res je, v Srbiji, na Hrvaškem jih ne manjka, ki vidijo način preživetja v temu. Pri nas temu ni tako, pri nas je otrok malo, športov veliko in vsak šport ima svoje čare. Biti dober trener je seveda pomembno, vendar za dobrim trenerjem, je veliko več, kot le dobro delo. Dober trener, brez dobrega materiala, je kot zlatar, ki namesto zlata obdeluje železo. Saj bo na trenutke mogoče dosegel lep izgled, a na koncu bo to še vedno železo. Začne se pri selekciji, pri novačenju igralcev, pri nabiranju kovin, ki ko jih preseješ, lahko šele vidiš zametke zlata.

Pa se tokrat orientiramo samo na domač kader. Si v klubu, v enem od mest, kjer seveda košarka ni prvi šport. Vsi bi nogomet, z vseh strani napada rokomet, odbojka, borilne veščine, atletika, gimnastika, hokej, šah, poleg tega še sto drugih krožkov in kje je košarka? Kako boš ti prepričal otroka, da je košarka tisto pravo, da pride k tebi? Ali pa bog ne daj, da je v mestu več klubov, pa da ga boš ti prepričal, mi smo pa tisti pravi? Marketing, se imenuje področje, ki ga mora klub obvladovati in posledično tudi trener, ki je lahko najboljši trener na svetu, a v očeh 5, 6, 10 letnika, le še en človek, ki ga sreča v svojem vsakdanu. Torej ne otroka, starše je potrebno prepričati? Tisti % staršev, ki si želi svojega otroka dati v košarko, ga bo itak dalo. 30% jih bo naredilo vse, da bi otrok bil znani "fuzbaler", 5% tenisač, 2% smučar, ostali pa bodo po današnjih vzorcih permisivne vzgoje prepustili odločitev otroku, torej ne starše, otroka je potrebno "zapaliti", starše je potem potrebno samo prepričati in ustvariti zaupanje. Simpl, natisnemo letake, damo jih mulcem in smo zmagali. Starše povabimo na kavico in juhuuu zmaga.... Žal ne gre tako. O izgledu in ugledu kluba, bomo kdaj drugič rekli kakšno, orientirajmo se sedaj na marketing. Biti ob pravem času na pravem mestu s pravim orožjem. Ja letak, ja plakat, predstavitve, oglasi in v današnjem času najpomembnejši VIP. Veze in poznanstva, ki ti odprejo vrata, da si na pravem mestu ob pravem času. Mreža ljudi, ki jih poznaš in imajo v tebe zaupanje in dajo besedo zate, da ti nekdo zaupa otroka. Mreža ljudi, ki ko jih prvič izneveriš ne bo dala več besede zate in ne bo izpostavila sebe, zato da boš ti uspešen. Marketing, brand, zaupanje, to je osnova in to ni samo en človek, to je klub, ki mora za tem stati in en gnil člen v verigi kluba, ti lahko čez noč uniči "brand". Ljudje niso neumni, nekateri so res da domišljavi, toda pri široki izbiri, se odločajo za tistega, ki jim nudi največ, v katerega imajo zaupanje in na koncu koncev njihovega otroka prepriča, da je pravi.

Vse to, pa otroka nismo niti še pripeljali na prag kluba. Minili so časi, ko si na šolska vrata nalepil list, treningi košarke so ob petkih ob 15.00 in si imel polno telovadnico, sedaj je potrebno za vsakega otroka veliko več... večina nas bo rekla, pa kaj to mene briga, jaz sem trener. Ni res! Ti si del te zgodbe in moraš biti izobražen tudi v tej smeri, kdo od nas realno je? Pa to je šele prvi korak, ko nabiramo koščke v mozaiku, da na koncu dobimo zlato, ki ga bomo oblikovali v izdelek... več pa v naslednjem blogu ali kako se že temu reče...