Ko zdrav razum odpove

Nekaj vikendov tekmovanj je za nami in ko pogledamo rezultate v mlajših kategorijah, ne moremo mimo takšnih: 108:6, 109:20, 107:2, 93:4, 99:8, 85:2. Verjetno zmagovalce trepljajo po ramenih in jim govorijo kakšni "carji" so. Vi pa: "Letos je to to. Generacija je dobra in gazimo vse pred seboj. Naša ekipa igra izvrsten pressing, kdaj pa kdaj še podvojimo in nasprotniki ne morejo čez polovico. Polagamo jim z dveh vrst, mi smo najboljši." Saj poznate tisto pesmico naših južnih bratov: "Ne može nam niko ništa ..."

Verjetno pa ste bili kdaj tudi na drugi strani, če pa ne, ste morda kdaj vsaj pomislili, kako je biti na drugi strani rezultata 107:2 ali pa 86:0? Ko otrok pride domov in mora svojim staršem povedati, da danes pa niso dali nobenega koša, so pa enkrat prišli čez polovico igrišča. Verjetno mu ni ravno lepo in prav verjetno je, da bo tak otrok prej ali slej zgubil željo, starši voljo, da ga vozijo na tekme in trenerju bo zmanjkalo prijemov za nadaljnjo motivacijo. Kaj sledi? Verjetno ga bomo naslednjič gledali v tistem krožku, ki je pred našim in kaj se bo zgodilo, ko boste vi imeli "boljšo" generacijo? Vrnili boste kretenu na drugi strani z obrestmi in tu se začne "never ending story" s katero zdravimo komplekse, nastradajo pa tisti, zaradi katerih smo tu.

Kaj pa trenerska etika?

• Spoštuj dostojanstvo igralcev in igralk ter trenerja nasprotnega moštva. Če je tvoje moštvo premočno, daj možnost tistim, ki manj igrajo. Ne izživljaj se nad šibkejšimi! Pokaži svojo vrednost proti sebi enakim

Ne boste verjeli, tudi to je zapisano v etičnem kodeksu. Pa verjetno ni to edina stvar, ki jo lahko storite. Kaj če bi se recimo dogovorili, da v takšnih situacijah, ko ena ekipa vodi več kot 30 ali 40 točk, najprej pomaknemo obrambo na svojo polovico, torej ne igramo več pressinga. Nato morda igramo brez vodenja v napadalni polovici (verjemite, tudi vaši igralci bodo imeli več od tega). V kolikor smo še vedno dominantni, lahko obrambo igramo z rokami na hrbtu. Kako pa to predstavimo našim igralcem? Najprej jih pohvalite za opravljeno, nato pa jim predstavite, da boste preizkusili neke nove stvari, ki jim bodo pomagale v prihodnosti. Za obrambo na svoji polovici lahko rečete, da bi radi videli, kako se znajdejo, če ne igrajo pressinga. Za igro brez vodenja, da bi radi, da napredujejo v gibanju brez žoge, odkrivanju, podajanju ... Za obrambo z rokami na hrbtu pa, da bi radi, da izboljšajo delo nog. Načinov je še pa še, v končni fazi boste vi imeli nekaj od tekme, prav tako pa mogoče nasprotnik. Ker realno od tekme, ki jo zmagate 86:0 nimate nič razen napihnjenega ega.

Res pa je, da moramo tak dogovor sprejeti vsi. Kajti spomnim se v preteklosti, smo v klubu imeli takšen dogovor in ga je trener takrat še U12 spoštoval, nakar me je klical predsednik nasprotnega kluba, da kakšen je to trener, da jih podcenjuje. Ne ne podcenjuje jih, pomaga jim in tudi trener na nasprotni strani mora tak dogovor poznati in ga ustrezno predstaviti svojim igralcem.

V času, ko tekmujemo z vsemi možnimi športi, nam medsebojno obračunavanje preko otrok ne prinaša nič dobrega. Vsak izgubljen košarkar oz. košarkarica pa sta dodaten minus, ki si ga ne moremo privoščiti. Naredimo nekaj za svojo ekipo, obenem pa poskrbimo, da smo človeški do nasprotnika. Zmaga 107:2 se sicer lepo sliši, pomeni pa ne prav nič.

Pozdrav iz toplih krajev

Prihaja poletje, čas dopustov in uživanja na plaži. Konec sezone in končno se lahko damo na "off". Za nami so takšne in drugačne sezone, za ene uspešna, za druge malo manj, tretji bodo naredili kljukico ob ponovnih izjemnih dosežkih s katerimi so se proslavili, spet četrti ob temu, da je še ena sezona mimo.

Prav je, da se ozremo nazaj in če že ne zaradi uprave kluba, zase napišemo poročilo o sezoni. Kjer opravimo kratek pregled treningov, tekmovanja in po moje najbolj bistveno, oceno igralcev. Kako jih vidimo, kaj imajo dobrega, kje so pomanjkljivosti in ali so se premaknili naprej v svojem znanju. Za to sicer ne bomo nič bolj spoštovani v lokalni gostilni, bomo pa imeli dolgoročno gledano nekakšen pregled nad svojim delom in nad napredkom svojih varovancev. Prav zanimivo je včasih pogledati kako si nekoga videl pred letom ali dvema in kako ga vidiš danes.

Današnja tema pa ni o tem kako pisati poročila ali ležati na plaži. Mislim da je prav, da trenerji odklopijo določeno obdobje, da se ukvarjajo z vsem drugim samo ne s košarko, kajti če ne lahko pregorijo in "zalutajo" v neki svoj svet, ki nima veliko veze z realnostjo. To lahko vidimo tako pri sebi kot pri drugih, ko se nam stanje duha proti koncu sezone drastično poslabša in iz nas pride na površje kakšna nepotrebna gesta.

Današnja tema je o tem, da moramo biti zelo odgovorni in pozorni pri prepričevanju igralcev, da je "off season" poletno delo izrednega pomena za napredek. Vsi vemo, da tista ura in pol v dvorani za mlade košarkarje ni dovolj. Da potrebujejo več in da je ravno tisto obdobje, ko ni tekmovanja najboljše za individualni napredek.

Strinjam se, pavza mora biti, vendar ne več kot dva tedna. V dveh tednih lahko otroci popolnoma napolnijo baterije, pozabijo vse slabe stvari in obenem postanejo lačni košarke. Tisti, ki hočejo imeti možnost, da uspejo, morajo delati. Kaj in koliko je odvisno od starostne kategorije in verjetno pravega recepta za uspeh ni. Vsak si zariše svojo pot, če ima voljo, željo in je predan svojemu cilju. Če je pripravljen delati, ko drugi počivajo, če se je pripravljen pravilno hraniti, če je pripravljen svoj prosti čas preživeti drugače od vrstnikov.

Za U15 in mlajše je na tržišču malo morje kampov, ki so zagotovo prijetno in relativno drago preživljanje enega tedna poletja. Če imaš daš in lahko samo pridobiš, izgubiti nimaš kaj dosti. Poleg tega se otrok malo odcepi od domačih, navadi se samostojnosti in izkušnja je super. Če čas, ki mu preostane izkoristi tako, da dnevno "zabije" vsaj kakšni dve uri na košarkarskem igrišču in mogoče športa še v kakšnih drugih oblikah, je to vrhunsko. Samo da ni cele dneve doma za računalnikom in zakrneva in ko pride avgusta ali nekateri celo začetek septembra na priprave 10 kg pretežak, brez kondicije, se pa poškoduje in po dveh treningih izgubi vso voljo do košarke. Deloma z nekaj malega dobre volje, lahko tistim ki hočejo, pomagate vi klubski trenerji. Fantom naredite preglednico v katero vpisujejo svoje aktivnosti po datumih. Mogoče jim dodate še par možnosti oz. primerov treningov, ki jih lahko opravljajo in postavite jim normo, koliko morajo opraviti v obdobju, ko so brez klubskih treningov. Rezultati so presenetljivi.

Obdobje po 15. letu pa je ključnega pomena. Takrat morajo tisti, ki si res želijo uspeti delati ogromno. Kondicijski (atletski) trener, ki bdi nad njihovim fizičnim razvojem postaja več kot nuja. Torej nekdo, ki ga izmeri, naredi program in vsaj 3x tedensko dve uri dnevno vzgaja, priganja in uči bodočega košarkarskega "atleta". Veliko jih misli, da je to "kar nekaj", toda dober kondicijski trener, je lahko zelo pomemben faktor za pravilni razvoj košarkarja in čas za največji napredek na tem področju je ravno "off season", ko fantje nimajo tekmovanj. V zadnjih letih sem delal z raznoraznimi igralskimi "patroni" in če sem kaj ugotovil, sem to, da 90% košarkarjev sploh ne zna in ne poznamo samega dela v fitnesu in dela na "maximum" in tega, da se "napališ". Vsakemu košarkarju, bi priporočil, da gre dva meseca trenirat s pravimi atleti, za katere govorimo, da pridejo na trening odtečejo štiri šprinte in gredo domov. Verjemite, da bi zelo spremenili mnenje in mogoče bi se celo naučili kaj pomeni dati vse od sebe.

Druga stvar, ki je izrednega pomena je tehnika. Igralec rabi trenerja, ki zna, ki je motivator in "gnjavator", trenerja, ki ga bo gnal do limita. Ki bo iz dneva v dan delal z njim celo poletje. Tako bo vsakega naslednjega avgusta igralec prišel boljši, hitrejši, močnejši.

Večina nas čas, ki je najpomembnejši za individualni razvoj meče stran. Ni ga dosti, izkoristimo ga. In čas je, da nehamo mešati jabolka in hruške. Za kondicijo kondicijski trenerji, za košarko košarkarski. Igralci naj najdejo tiste najboljše, vložijo vase kar lahko, kajti pri 22 letih, ko si bodo to zares zaželeli, bo prepozno.

Lep košarkarski pozdrav iz toplih krajev :)

1. april ali realnost

Trenerji se velikokrat sprašujemo, kaj je naše delo in kaj ni? Kje je meja med tem, kar trener dela in kaj ne dela. Po eni strani si želiš, da stvari tečejo gladko in zato narediš vse, kar je potrebno, da si ti, tvoja ekipa in klub uspešni in puščate dober vtis. Po drugi strani pa, se iz dneva v dan sprašuješ, če dejansko moraš početi tudi vse te obstranske stvari.

Pred kratkim sem napisal oz. s pomočjo zapiskov raznih kolegov sestavil, kaj naj bi bile obveznosti trenerjev. Zraven pa dodal še "kalkulator", ki bi ovrednotil naše delo. Mogoče je realen, mogoče ne, je pa osnova za diskusijo. Bolj, kot sam kalkulator pa so pomembne naše obveznosti, ki jih ni malo in za katere verjetno niti večina klubskih mož ne ve. Prav tako nisem prepričan, da se jih zavedamo mi sami. Vse skupaj najdete TUKAJ. Vabim vas, da zadevo tudi dopolnite in mi jo posredujete.

Ko se pogajamo za plačilo, če se sploh lahko, moramo jasno vedeti, kaj vse obsega naše delo in to tudi predstaviti našemu delodajalcu. Seveda, napisanih je mnogo stvari in zavedati se moramo, da če jih prevzamemo nase, potem jih moramo tudi izvajati. Vsak ve zase, kaj lahko dela in kaj ne. Potrebno je tudi biti pošten in povedati, česa nismo pripravljeni delati. Zagotovo, pa bo tudi vsak klub imel svoje zahteve, ki so specifične glede na okolje in tudi o teh moramo razmisliti, preden jih sprejmemo. Enkrat, ko se dogovorimo, so to potem naše obveze in se jih moramo držati. Do tukaj ni nič spornega. Mi vemo kaj moramo delati, dogovorjeni smo koliko za to dobimo in vse poteka gladko. Volk sit, koza cela.

Če se finančnega dela sploh ne dotikamo in predvidevamo, da poteka vse redno in pošteno. Osredotočimo se zgolj na naše delo oz., nedelo. Po eni strani poznam trenerje, ki si bodo sami naložili dodatno delo in dajali dodano vrednost na vseh področjih zato, da bo jutri vse skupaj še boljše, takšnih je zelo malo. Potem imamo druge, ki se spretno dogovorijo in nato delajo po liniji minimalnega odpora. Pa spet tretje in četrte itd... S prvimi ni nikoli težav in veliko od nas jih verjetno ima za norce. Drugi so pač takšni, kot so in takšnim načeloma ni pomoči, mečejo pa slabo luč na ostale. Zanimajo me tisti, tretji, četrti, ki vestno opravljajo svoje delo in se znajdejo v situaciji, ko bi pa klub rad, da bi naredili še nekaj ekstra, nekaj kar ni v trenerjevih obveznostih. Kaj narediti v takem slučaju? Če boš vprašal: "Kaj bom dobil za to?", te bodo imeli za kriminalca. Če boš tiho, boš v večini primerov nezadovoljen. Če boš začel razlagati, da to ni tvoje delo, smo spet pri kriminalcu in tako smo v dilemi. Ko gre za neko malenkost in je to občasno se razume, da to ni problem, če vse ostalo "štima" seveda, ko pa gre za neko "večjo" stvar, pa moramo pošteno razmisliti in dati na tehtnico ali smo nekaj pripravljeni delati ali ne. Mislim sicer, da je to bolj stvar posameznika, kako se bo odločil in koliko je pripravljen dodatno delati. Vsak mora vedeti je meja med tem, da živiš neko zgodbo in izkoriščanjem tvoje zagnanosti.

Izpostavil bi recimo eno problematiko s katero se marsikdo od nas srečuje in se morda niti ne zavedamo, kako huda je. Prevozi na tekme. Kar nekaj klubov v Sloveniji je, ki angažirajo trenerja, da otroke pelje ali s svojim avtom ali s kombijem. Trener pač to sprejme, ker jemlje to kot del svojega dela. Tudi sam sem kar nekaj let vozil klubske kombije na tekme in dejansko mi nikoli ni bilo težko. Toda je to res tako preprosto? Voziš tri ali morda celo osem otrok. Voziš 100 km daleč, tam vodiš tekmo, ki je verjetno vse prej, kot lahka in nato ves utrujen voziš domov. V soboto greš tako na kadetsko tekmo, v nedeljo na mladinsko, prvi dan v Mursko Soboto, drugi dan v Tolmin. Ekstremi temu dodajo še tretjo tekmo. Ko v nedeljo zvečer prideš domov, si daš "five" in rečeš spet sem naredil nekaj dobrega? Pa si res? Zima je na cesti sneg, kombi ima slabše zimske gume, toda ti pelješ. Vračaš se po temi ves utrujen, ampak ti pelješ... Vsi spijo v kombiju ampak ti si super človek, v glavi premlevaš zakaj nisi tam naredil menjave, zakaj nisi vzel time-outa...vrtijo se ti posnetki zadnjega napada in reakcije enega od tvojih igralcev... ampak ti pelješ...prvič, drugič, desetič... ti pa še kar voziš. V nedeljo zjutraj moraš v Tolmin, na avtocesti delajo, zastoji so in ko se končno prebiješ do regionalne ceste in kupa ovinkov in si že zelo pozen. Kaj sedaj? Boš zamudil in izgubil ali boš stopil na plin? Odvodil si prvo tekmo, drugo tekmo spet nekje drugje, sit si vsega, želiš si domov, koncentracija te je že zdavnaj zapustila, toda ti... pelješ. Vse lepo in prav, dokler se lahko le enkrat prvič in zadnjič nekaj ne zgodi...

Ima kdo recept?

Te dni sem dobil klic kolega, ki bere moje bloge in mi je predstavil problem o katerem bi lahko kaj napisal. Želim si, da bi imel pravi odgovor na to težavo. Rad bi rešil to problematiko, a ko pomislim sam pri sebi, pravega recepta ne poznam. Mogoče bo kdo od vas imel odgovor. Sicer gre za širok pojem, ki ga je težko natančno opredeliti in mogoče nekateri določenih stvari niti ne boste smatrali pod ta pojem ampak kljub temu …

Pripadnost klubu. Kako jo vzpodbuditi, kako jo gojiti, kako jo zasaditi v otroke in odrasle, ki jih treniramo? Ko tako sprva pomislimo – je to pač, da navijamo za naš klub, ga spremljamo in to je to? Presenečen sem, ko vtipkam v Google pripadnost. Samega pojma pripadnosti ne najde, na Wikipediji pa najde pojem organizacijska pripadnost (PREBERI). Torej o tem pojmu v Sloveniji niti nimamo nekaj veliko zapisanega. Bolj gre tudi tu za pripadnost zaposlenih podjetju, kot pripadnost nekemu športnemu klubu. In kako si to predstavljamo trenerji in kaj lahko naredimo? Kako bomo dosegli, da se bo otrok identificiral s klubom? Da bo s ponosom oblekel njegov dres, da bo prišel na članske tekme in stiskal pesti za naše člane? Da bo o klubu govoril v superlativih? Da ko bo prišel na trening ali tekmo ne bo pomislil, da ne bi igral zato ker je prehlajen ali ga nekaj boli, ampak bo stisnil zobe, zato da bo njegov klub zmagal?

Najprej mora biti klub urejen, v njemu morajo vladati zdravi odnosi in komunikacija. Člansko moštvo mora biti navdihujoče. Otroci se morajo videti nekega dne v tem moštvu in pred publiko, ki zanj navija. Verjeti morajo, da bo jutri za njega nekdo navijal, tako kot on zdaj navija. Imeti moramo igralce, ki so vzorniki mladim, igralce ki navdihujejo mlajše in ko imamo to smo po moje na dobri poti. Ko imamo to, je na nas trenerjih, da igralcem dajemo navdih, da jim kažemo kako delajo njihovi vzorniki in tukaj mislim, da z razvojem pripadnosti ni problem. Problem je do tega priti, problem je vse to vzpostaviti. Trenerji lahko naredimo veliko, lahko pa tudi nič. Lahko "napalimo" otroke, da začnejo hoditi na članske tekme in jih vzgajamo v klubskem duhu ali pač povemo, da morajo biti v soboto ob 19.00 v tej pa tej dvorani in potem rečemo, saj sem jim rekel, pa ni prišel. Lahko jim dajemo zgled, lahko pa smo takrat s prijatelji na pivu. Lahko jih navdušujemo z vzorniki in pozitivno energijo ali pač upamo, da bodo sami našli nekoga, ki jim vzor ...

Pred kratkim se je odvijalo finale pokala SPAR. Tam je bil v eni od ekip igralec, ki je imel hudo poškodbo, mislim da celo dve zlomljeni koščici v stopalu. Vendar ga je gnala želja, gnala ga je pripadnost, da je hodil od zdravnika do zdravnika, dokler mu eden od zdravnikov rekel, saj mogoče bi pa lahko igral in je zaigral, odigral  pomembno vlogo in njegova ekipa je dosegla zavidljiv rezultat. Zakaj? Mu je to bilo treba? Ali pa mogoče čuti pripadnost neki ekipi, nekemu klubu in je to postavil pred sebe. Saj vem, takoj se potem tu začnejo polemike, raznih "profesionalcev", da je to neumno, da ogroža svojo kariero zaradi ene tekme. Takšni "profesionalci", ki že ob najmanjši bolečini prenehajo s treningi in ne igrajo tekem, zato da lahko potem do svojega 40 leta vlečejo cekinčke iz raznih klubov, so res pravi zgled. Oziroma druge polemike, ki so pri otrocih, da če zdravnik reče da mora 14 dni počivat, ker mu teče z nosa, mora pač 14 dni počivat. In če ti, kot trener greš proti ukazom zdravnikov si pa itak kriminalec. Pa vsi vemo, da zdravniki delajo po večini s športniki enako, kot z navadnimi smrtniki in najlažje je seveda predpisati tri tedne počitka in če ne bo bolje bomo takrat nekaj ukrepali. Tvoj klub, tvoja ekipa, tvoje delo za katero garaš celo sezono pa vemo vsi, kam gre v teh treh tednih. Seveda je tu potrebno ločiti med resnimi zadevami, kjer je to razumljivo in mini poškodbami in prehladi, kateri gredo mimo tako ali drugače. Če čutiš neko pripadnost, če čutiš neko željo, da narediš nekaj dobrega za tisto čemur pripadaš, potem so vse takšne ovire premagljive. Če, ko oblečeš dres svojega kluba, čutiš v sebi ponos, potem se boriš s srcem.

(foto: Grega Wernig - EKIPA 24)

Kako pa to dosežemo in razvijemo? Sprašujem vas po receptu. Po tem kakšna naj bo vzgoja, kakšne prijeme uporabljate, kaj je ključno? Vsi vemo da je razlika, če otrok obleče dres in nič ne čuti ali pa, če ko obleče dres se počuti kot kralj in v njemu vlada ponos. 

Trenerji in sodniki z roko v roki ...

Sliši se kot znanstvenofantastični film, vendar bi pri mlajših U9, U11, U13 pa mogoče tudi še pri U15, moralo biti ravno tako.

In kako naj bi to bilo? Trenerji bi bili kulturni, sodelovali bi s sodniki in obratno. Zakaj? Zato, da bi otroci napredovali, se učili, postali ljudje. Pravila bi vsaj pri najmlajših (U9, U11) v nekih zdravih merah morala omogočati, da se igra ustavi, da lahko trenerja popravita napake, otrokom razložita kaj je narobe, prav tako pa bi sodnik, kjer bi to bilo potrebno, otrokom pedagoško razložil kaj je narobe in kako bi bilo prav. Prav tako bi sodniki pri U13 in U15 lahko kulturno razložili igralcem, kaj so naredili narobe, trenerji bi pa seveda morali pri tem sodnika podpreti. Vse skupaj bi moralo biti na nivoju in korak v tej smeri bi morda bil zelo dobrodošel. To potegne za seboj tudi vzgojo sodnikov, vzgojo trenerjev in konec koncev vzgojo staršev. Zakaj? Za napredek najmlajših! Mnogi se ne boste strinjali in boste trdili, da je to pač vse del "igre". Saj po svoje imate prav. Pri U17, U19 in v članski košarki je pomembna tista "končna" verzija tekme, do takrat pa je vse skupaj en velik proces učenja osnov.

No, zdaj pa realnost. Od tega smo oddaljeni približno sto svetlobnih let.

Poglejmo stvar skozi trenerjeve oči. V nedeljo zjutraj se odpraviš na tekmo v nek 30 km oddaljen kraj. Cel teden si s fanti trdo treniral in resnično si želiš zmagati Poldeta, ki se hvali povsod, da so njegovi letos najboljši. Ker so starši v tvojem klubu pravi navijači pridejo vsak s svojim avtom, troblami, bobni in ni vrag da bodo tvoji U11 pa danes zmagali. Toda tudi Polde ni od muh, tekmo si je nastavil tako, da igra s teboj drugo, ko boš že utrujen. Francelj iz sosednje vasi pa itak nima možnosti, kajti njegovi pa še niso dorasli situaciji in ne vejo točno niti na kateri koš napadajo. Pa smo tam, Franclja si "razbil" za 50, sedaj pa pride tista tekma s Poldetom. Fantom daš navodila in tekma se po prekratkem ogrevanju začne. Poldetovi fantje so čvrsti, tvoji pa se ne znajdejo najbolje, sodnik pa kar ne vidi in ne vidi tega in ne zapiska nobene osebne. Hočeš vzeti minuto odmora pa je ne moreš, ker je pri U11 ni. Nadebudni starši iz športnega navijanja preidejo v žaljivke. Eni se spravijo nad sodnika in mu prej*** vse po spisku, drugi začnejo žaliti "hruste" iz nasprotne ekipe. Ko to vidijo starši "hrustov" in da kdo slučajno ne bi izostal s te vaške veselice, se začnejo dreti še oni, sodnik podleže zapiska par osebnih, nato znori Polde in dan je popoln. Na koncu morda celo zmagaš, starši so dali svoje frustracije na plano, sodnik je preživel še eno stresno tekmo in gre lahko na zasluženo pivo, Polde bo svoje fante do naslednjič še bolj "nabildal". Otroci pa so se na tej tekmi marsikaj naučili ...

Otrok, ki je ta teden oddelal celo dva treninga od treh. V petek je manjkal, ker je pač moral na rojstni dan od prijatelja. Komaj čaka, da se na tej tekmi izkaže, saj ga pridejo gledati starši, ki so mu pred tem doma naročili, da ko dobi žogo naj gre na koš, saj drugi tudi ne podajajo in itak se na koncu vidi samo tiste, ki dajo koš. Tekma začne, tepejo ga ali pač ne, ker fizično pač ne more še parirati ima velike težave. Nekako dobi žogo, hoče na koš, toda sodnik nekaj zapiska (korake). Kaj je zapiskal? Zakaj? Vidi starše kako se derejo, vidi trenerja, ki se dere na sodnika, ves zmeden steče v obrambo, išče svojega igralca, ko ga končno najde, se ta zaleti v njega, ga podre in da koš. Sodnik spet nekaj zapiska in njegov igralec ima še prosti met. Kako!? Zakaj!? Če pa je on podrl njega? Ves zbegan vidi trenerja celega rdečega, ki se dere na sodnika, starše, ki se derejo: "Daj ga nazaj!!!" Nič jasno, toda na koncu smo zmagali. Oči mi je dal "HIGH FIVE", mami bo naredila super kosilo in vikend je popoln, mogoče se mi celo danes ne bo potrebno učiti in bom jutri lahko manjkal na treningu, kar je super, ker ob ponedeljkih je kondicija.

Sodnik, ki je odsodil že par šolskih tekem, se danes podaja na pravo avanturo. Prvič bo sodil ligaško tekmo. U11, mala malica. Če bo kdo preveč pameten mu bo pač dal tehnično. Nikoli ni igral resne košarke, v bistvu niti ne ve točno kakšna so pravila, vendar saj jih bo prebral pred tekmo ali mu jih bo pa njegov kolega razložil, ki se btw prikaže 5 min pred tekmo po prekrokani noči. Kaj pa je to? Te tri tekme bova z lahkoto odsodila, potem pa greva domov gledat Formulo 1, še prej pa k babici na kosilo. Trudiš se biti pošten, sodiš kar se da dobro, kolikor ti pač tvoje "izkušnje" dopuščajo. Toda ena ekipa izgublja, njihov trener se začne dreti. Ne veš kaj bi, pa se spomniš skrivnega orožja ... "Naslednja tehnična!" Potem se vsipajo žaljivke staršev, kaj naj zdaj? Vržem vse ven? Ne morem. No daj, bom zapiskal dve osebni, da bo mir. Zdaj se je pa začel dreti še Polde, hm, temu pa jaz že ne bom rekel, da bo dobil tehnično, glej ga kakšen je. Požrem vse možne žaljivke, po tekmi se še malo tresem, nič grem na pivo, mimo je.

Se vam ne zdi, da je tu VSE narobe? Mogoče sem v čem pretiraval, vendar sem večino tega že videl v živo. Mogoče kdaj kakšno takšno tekmo sodi tudi kakšen izkušen sodnik, ki ve kako se stvari streže. Imamo namreč kar nekaj zelo dobrih sodnikov, ki znajo biti zelo vzgojni in bi lahko mlajše kolege ogromno naučili, vendar je njihova motivacija za sojenje najmlajšim zagotovo prenizka. Sploh pa, če mora v soboto soditi kadetom in članom v nedeljo pa še mladincem. Mogoče se najdeta nasproti tudi dva razumna trenerja, ki skrbita za vzgojo otrok in mogoče, so starši na tribuni športni in športno navijajo za svoje nadebudneže. Toda kdo je tu kriv?

Koliko mladih sodnikov odneha, ker jim ves ta "šov" preveč? Koliko otrok odneha, ker jim je to "mimo" in se na koncu tekme zjočejo, ker niso dosegli cilja? Koliko razumnih staršev da svoje otroke raje v tenis ali pa golf, ko vidijo to "vaško" veselico? Primitivizem na vseh nivojih naredi iz lepega nedeljskega dogodka, v katerem bi otroci morali uživati, napredovati, se učiti, totalno zmešnjavo, ki pomeni veliko izgubo za šport.

Začne in konča se pri nas trenerjih. Res je, da ne moreš z vsemi idealno sodelovati. Res je, da ne moreš vsakemu sodniku razložiti tudi, če mu hočeš dobro. Vendar je to stvar, ki jo mora rešiti sodniška organizacija in verjamem, da dela v tej smeri. Miselnost vseh je potrebno pri najmlajših spremeniti, kajti iz malega zrase veliko in to je naložba za prihodnost. Starši imajo po večini v sebi tisto "balkansko" kri, ki je še vedno zasejana v vseh nas in jim je takšno obnašanje na športni prireditvi popolnoma normalno. Tako vidimo ugledne funkcionarje, direktorje in podobne, ki se vsi rdeči v obraz derejo na sodnike, jih žalijo in tekma izpade, kot mesto kjer se lahko vrnemo k primitivizmu, kjer nismo več tisti uglajeni mi, ampak žival, ki je v nas. Toda smo jim mi kako povedali, da to ni prav? Zakaj imamo častno starševsko? Zakaj imamo sestanke? Zakaj imamo internetne strani? Ozaveščanje staršev je tudi del vsega tega.

Pri najmlajših bi morali biti trenerji in sodniki z roko v roki, vendar moramo vsi skupaj narediti nekaj za to. Trenerji moramo začeti pri sebi in tisti, ki se v prvi sekundi tekme začnete dreti na sodnika, verjemite, da delate vsem skupaj eno veliko medvedjo uslugo. Vedno je način in je NAČIN.

Pa lep pozdrav do naslednjič.

Prisotnost ni dovolj

... no najprej se dotaknimo vprašanja iz zadnjega bloga. Koga je lažje naučiti pravilno? Tistega, ki nič ne zna ali tistega, ki je naučen narobe?

Vedno je seveda potrebno gledati vsakogar kot edinstveno bitje in seveda ne moremo kar potegniti črte, da tako pač je, vendar glede na izkušnje mislim da, če ni ravno popolnoma netalentiran, najverjetneje nekoga, ki nič ne zna, lažje naučimo nek gib pravilno. Zakaj? Naši možgani gibanja po določenem številu ponovitev avtomatizirajo in tako zapisane gibe je težko spremeniti. Med tem pa, če začnemo pisati na nepopisan list papirja in učimo pravilno, ter nato to znanje pravilno utrdimo, lažje zapišemo pravilni zapis v naše možgane, kot pa spremenimo že napačno zapisano. Tako nekako, kot če radiramo ali belimo narobe zapisano v našem "zvezku znanja". Bolje je torej pisati počasi in pravilno. Ampak tudi tukaj zagotovo obstajajo izjeme. 

Zdaj pa nazaj k naši zgodbi. Pripravili smo se za trening, naredili plan in sedaj imamo pravico, da se prikažemo pred našo ekipo. O točnosti, športni opremi in drugih stvareh, ki jih mora vsak trener poznati, niti ne bom zgubljal besed, vsaj danes ne. Prav tako ne o samem konceptu treninga. Mogoče le še enkrat tukaj kratek nasvet. Uporabljajte čim več vaj tehnike, kajti to je zagotovo dobra naložba. Niti se danes ne bom dotaknil pravil, ki jih morate postaviti in se jih držati. To so namreč vse zelo široke teme in zahtevajo svoj blog. Danes bom govoril o temu, kako moramo pristopati do treninga, od tistega kar piše na papirju, do tistega, kar izvedemo na treningu. 

Sam sem mnenja, da ko začnemo trening, moramo otrokom povedati kaj bomo delali, kakšni so naši cilji in kaj pričakujemo od njih. Nekaterim to veliko pomeni in jih tudi dodatno motivira. Pozorni moramo biti edino na to, da jim ne obljubljamo nečesa, kar morda na koncu ne bomo utegnili izvesti. Ampak jih mogoče dodatno motiviramo tako, da jim rečemo, da bo na koncu recimo igra, če bodo ostale stvari potekale dobro in po planu. Nikakor pa ne smemo otrokom odvzeti igre, če je le možno jo vključujemo na večini treningov. Doziranje količine igre, pa je stvar občutka in obdobja. Teorij tukaj je več, toda to so otroci, ki se radi igrajo in jih to izredno motivira. 

Sedaj pa tisto bistveno. To pri čemer me boli srce, ko vidim kako nekateri delajo. To je zame namreč zelo zelo neodgovorno.  Na papirju isti trening ali morda celo boljši je v praksi lahko čisto ničvreden, če ga samo izvedemo. Neštetokrat sem že videl trenerje, ki dajo recimo sicer zelo dobro vajo, vendar to je tudi bilo to. Vaja je bila dobra. Kaj pa izvedba? Kaj pa popravljanje, kaj pa razlaga bistva? Kaj pa ustavljanje in mogoče delanje koraka nazaj, da pridemo do pravilne izvedbe? Kaj pa natančnost? Recimo, da imamo v naši vaji nekakšen tehnični poligon. Začnemo s trojno nevarnostjo, križnim prehodom, nekaj menjavami med nogami in zaključkom z levo roko po levem dvokoraku. Otroci začnejo delati, o trojni nevarnosti ni ne duha ne sluha, prehod je včasih vzdolžen, včasih križni vendar naredijo korake, menjave delajo spredaj, zaključek pa z nekim pol levim dvokorakom in desno roko. Po 10 min, ko je na vrsti druga vaja gremo dalje in tako izvedemo trening, na koncu odigramo še 5:5, vsi smo zadovoljni, pohvalimo fante in gremo zadovoljni domov. NE! Če je trojna nevarnost, je to trojna nevarnost in to pravilna! Če je križni prehod, je to križni prehod. Če je menjava med nogami je to menjava med nogami, in če je zaključek z levo roko, je zaključek z levo roko, pa tudi če 100x zgrešimo, bomo pa 101. se morda naučili uporabljati slabšo roko. To je samo osnova, da otroci izvajajo, kar smo povedali v navodilih. Naslednje je seveda kako izvajajo. To je odvisno od faze učenja. Najprej pravilno, nato hitreje in pravilno, končna izvedba je pa seveda v maksimalni hitrosti in pravilno, vendar do tega ne prideš čez noč. Pa tudi to še ni vse. Ko vidimo, da otroci generalno delajo napake ustavimo vse, povemo bistvene napake in zahtevamo od njih, da jih odpravijo, naslednje so potem posamezniki, ki izstopajo po napakah. Takšne moramo "povleči" iz vrste in jim pokazati kaj je prav in na kaj naj bodo pozorni. Dajajte otrokom jasna navodila in postavite jim cilje, ter jih usmerjajte do njih. Ko ste vse to naredili, ste lahko malček zadovoljni, saj ste naredili korak v pravo smer. Je zamudno, včasih moramo zato spustiti kakšno vajo, včasih celo spremeniti trening, vendar je to edini način, da bomo jutri vsi skupaj boljši. 

Marsikdo se posmeje in zasmehuje, ko pride trener s kamero, Ipadom ali neko drugo tablico, konec koncev v času pametnih telefonov lahko tudi s slednjim, na trening in posname otroka, ko izvaja neko vajo, mu nato pokaže kaj dela narobe in kaj bi bilo prav, ter ga tako usmerja. Jaz recimo uporabljam aplikacijo Ubersense in tako pomagam otrokom do tega, da se vidijo. Pomislite, pojdite na igrišče, izvedite menjavo, izvedite polaganje in izvedite met. Predstavljajte si kakšen je izgled teh vaših elementov in nato se posnemite in se poglejte. Verjetno ni ravno tako, kot ste si predstavljali, pa imate veliko izkušenj s tem. Predstavljajte si koliko otrok ima popolnoma napačno predstavo o sebi in o svoji izvedbi, kamera pa ne laže in je super pripomoček in korak za korakom lahko otroke spravimo do želenega cilja. Pa tudi živimo v času, kjer je to najmlajšim domače. 

Mogoče danes ne toliko zanimivo, vendar toliko bolj resno... Jemljite delo z mladimi skrajno odgovorno in poskrbite, da bo tisti trening s papirja na "terenu" bil takšen kot mora. 

Premagal sem sosednjo vas...

Sicer se mi zdi, da se v zadnjih letih trend izboljšuje in smo trenerji postali bolj osveščeni, ampak nikakor ne morem mimo te teme. Recimo, da smo kolikor toliko inteligentni ljudje in želimo našim varovancem najboljše, ne le iz danes na jutri ampak tudi dolgoročno. Prvo moramo razčistiti sami pri sebi, kaj je tisto, kar nas bo osrečilo. To da premagamo sosednjo vas in da pokažemo Lojzetu, da smo mi najboljši ali to, da bo mogoče nekdo izmed teh fantov nekoč nekje igral in rekel, ta trener pa mi je dal ogromno. Če ste se odločili za slednje, potem vas čaka dolga trnova pot, če pa ste se odločili za prvo ...

... vaši fantje bodo na tistih treh oz. morda štirih treningih na teden ogromno tekli, delali sklece in bili prave pošasti za svoje leta. Ko se bodo zaleteli v desno polaganje jih nič ne bo ustavilo, če se bo kdo zmotil in vrgel od zunaj, boste itak imeli ostale štiri v raketi in bodo pobrali skok nato pa žogo nekako z desno roko stlačili v koš. Na vse to, dodate še enega talentiranega "blok majstra", dve akciji, pressing in ne samo, da boste premagali Lojzeta ampak tudi Poldeta in Bineta. Z malo sreče boste v igri za med najboljše v državi, zdaj pa samo še premagate Slavka in že imate medaljo v roki, postavijo vam kip in vrhunec vaše kariere je tu, no no no ... nehajmo sanjat, vaši igralci tako postanejo košarkarski invalidi, ki čez dve leti ne bodo mogli več nikjer igrati. Razmislimo raje o tisti poti, ki nam mogoče ne bo prinesla zlate medalje ali pa jo mogoče tudi bo, ampak ne s to generacijo, ampak tisto čez šest let, ki bo delala po nekem sistemu klubskega ustroja, ki bo rasla iz leta v leto in ki bo, ko bo zaključevala pionirske selekcije znala veliko ...

Torej začne se tako, vzamemo list papirja ali pa odpremo Word, ker smo pač malo bolj osveščeni in nočemo, da nam zmanjka dreves in začnemo planirati. Naš plan mora biti najprej tak zelo splošen, kaj bomo v kateri selekciji učili in kaj morajo otroci na koncu katere selekcije znati, narediti moramo tudi plan, kako bomo to preverjali in kako bomo ocenjevali znanje naših varovancev. Prav tako moramo vedeti, kakšne cilje jim bomo zadali in kako jih bomo do njih pripeljali.

Nek tak splošen plan, s katerim se lahko strinjate ali pa ne. Je pa zagotovo način, da si olajšate ure in ure pisanja, je plan, ki sva ga pripravila z dr. Dežmanom in je objavljen TUKAJ.

Potem, ko imate splošen plan in ste razčistili sami pri sebi, kaj bi radi pri kateri starosti naučili igralce, morate še enkrat preveriti in se vprašati, če je vse realno in primerno starostni kategoriji. Fantje so namreč v fazi intenzivnega razvoja in morda česa fizično še ne bodo zmogli. Ko imate to razdelano in veste kaj želite, morate vsaj v grobem razdelati tudi kako boste to dosegli. Pripravite si kratkoročne in dolgoročne cilje, tako kot morate nadzorovati svoje varovance, morate nadzorovati tudi sami sebe, če sledite zadanim ciljem, kajti mimogrede nas poraz z Lojzetom spravi s poti in želja po maščevanju v naslednjem kolu U11 zamegli naš um.

OK, imamo "master" plan in sedaj? Pred nami je trnova pot. Pripraviti se moramo na vsak trening in to res prav na VSAK trening. Kako se že naredi to? Prideš, daš tri vaje z glave in gremo? Ne, ne in NE! V nedeljo zvečer ali v ponedeljek zjutraj se usedeš in začneš razmišljat. Ta teden imam v planu, da jih naučim to, to in to, poleg tega morajo še igrati in seveda je tu tudi "kondicijski" del, ki pa ne pomeni tek v nedogled, ampak izbrane vsebine, ki so starostni kategoriji primerne. Ne bom vam solil pameti z neko teorijo, ki bi jo, kot trenerji skorajda morali poznati. (Nekaj je imamo tudi tukaj). Razdelim si trening na uvodni del, v katerem že lahko vključim vaje iz tehnike, ki se vsekakor bolj smiselne, kot recimo tek v krogu. Glavni del, kjer so vaje podrejene našim ciljem in umiritev, za katero nam ponavadi zmanjka časa, vendar mogoče pa se v kakšnem kotu dvorane najde prostor tudi za to. Naredimo si točen plan za prvi trening in okvirne plane za naslednja dva oz., tri, kajti vedno je potrebno na podlagi analize današnjega treninga, načrtovati  naslednjega. Ko imamo vse to postorjeno in tudi vse ostalo, česar se tu ne bom dotikal, imamo pravico, da se prikažemo pred našimi varovanci.

... se nadaljuje, preveč naenkrat ni dobro. Kaj mislite koga je lažje naučiti pravilno? Tistega, ki nič ne zna ali tistega, ki je naučen narobe?

Kje je za koga bolje?

Malo premora od mojega nakladanja ni škodilo. Najprej vsem srečno novo leto, da bi bilo takšno, kot si ga sami najbolj želite.

Danes bi se dotaknil ene teme, ki je po moje vse prej kot lahka. Kaj je bolje za razvoj igralca v mlajših selekcijah, da igra v manjšem klubu in se vse gradi okoli njega ali, da prestopi oz. je v večjem klubu in je eden od?

Ko se trenerji pogovarjamo, pride do takšnih in drugačnih mnenj. Pa pravijo, ta je prišel od tam, kjer je bilo vse okoli njega in se ga je "forsiralo" in je zato postal tako dober. Ta se je zgubil, ko je prišel v večji klub. Ta je to, ta je ono.

Mislim, da pravega ključa, kaj je prav in kaj narobe tu ni. Po moje je ogromno odvisno od posameznika, od sredine v kateri je in konec koncev od sredine v katero gre. V kolikor je igralec v sredini v kateri se dobro dela in ima kvalitetnega trenerja, ki ima z njim ustrezen načrt, ni nobenega problema, če fant ostane v tej sredini, dokler ne preraste njihove članske ekipe, kar je pa lahko že pri 16, 17 ali pa recimo 20 letih. Kajti, če se ga resnično "forsira", mu daje pravo vlogo in se ga uči vse segmente košarke, potem nima nič manjših možnosti, kvečjemu še večje, kot tisti, ki je eden od v velikem klubu. Igra namreč cele tekme, dobi več žog kot ostali, tudi potroši več žog, kot ostali, dobi več izkušenj itd... Res pa je, da so tu tudi slabosti, ni se mu potrebno potruditi za nekaj več, saj ve, da je on tisti prvi in s tem zgublja prave vrednote, postane manj odgovoren, Ker mora igrati cele tekme, ne igra na fizično dovolj visokem nivoju, kajti 40 minut igrati na 100% je nemogoče. Hitro postane "zvezda", v obrambi se ponavadi ne troši dovolj itd.. Tako da, manjše sredine, so lahko super, lahko pa tudi past, če igralci zamudijo vlak za odhod na višji nivo.

Dejstvo je, da se v več manjših sredinah dobro dela, vendar igralski kader, ki ga imajo velikokrat ne dopušča, da bi igralca razvili v vseh elementih košarkarske igre. Zato je ključnega pomena timing kdaj oditi. Seveda pa to ne pomeni, da se delo manjšega kluba ne ceni, nasprotno, mora biti pohvaljeno in nagrajeno. Na drugi strani je pomembno kam mlad igralec gre in kakšne načrte imajo z njim. Da gre v sredino, kjer se bo kvalitetno delalo, kjer ima dobre soigralce in predvsem, kjer ima možnost ustreznega razvoja. Vse večja težava pa je, da nekateri klubi pač vzamejo vse kar izstopa, ker si lahko to privoščijo, nekih resnih načrtov za fante pa nimajo. Igralci in starši pa se namesto na podlagi pogojev in ciljev, odločajo na podlagi tega, ker jim pa ta klub nudi višjo štipendijo. Kratkoročno je to super, dolgoročno pa to ne pomeni nič dobrega. Vsak mladostnik, ki gre v večji klub rabi vse informacije, da se lahko pravilno odloči. Pa ne gre tu samo za individualni košarkarski razvoj ampak tudi za fizični razvoj, za intelektualni razvoj itd... Zadnja stvar, ki je tu pomembna je denar.

Če pogledamo zgodbo z drugega zornega kota. Osebno mislim, da so igralci, ki igrajo na poziciji organizatorja tisti, ki zaradi igranja v ekipah z neustreznim igralskim kadrom, najbolj trpijo. Kajti v svoji ekipi so dominanti in po navadi prav oni dosegaj največ točk, s tem pa zanemarijo tisto, kar je za organizatorja najbolj pomembno, organiziranje, razigravanje, sodelovanje in postanejo glede na pozicijo katero igrajo preveliki egoisti, kar pa je kasneje težko spremeniti.

Dejavnikov, ki vplivajo na razvoj je nešteto. Tisto, kar se ponavadi sliši najlepše pa ni nujno vedno tudi najboljše. Veliko fantov je šlo v pozabo oz. se je izgubilo v povprečju, ker so nasedali raznim obljubam velikanov. Vsak korak na poti mladostnika mora biti zelo dobro premišljen in načrtovan.

Verjetno ste že velikokrat slišali, on je zelo dober igralec, vendar je "indijanc". Zakaj mislite, da je temu tako?