sreda, 18. februar 2015

Trenerji in sodniki z roko v roki ...

Sliši se kot znanstvenofantastični film, vendar bi pri mlajših U9, U11, U13 pa mogoče tudi še pri U15, moralo biti ravno tako.

In kako naj bi to bilo? Trenerji bi bili kulturni, sodelovali bi s sodniki in obratno. Zakaj? Zato, da bi otroci napredovali, se učili, postali ljudje. Pravila bi vsaj pri najmlajših (U9, U11) v nekih zdravih merah morala omogočati, da se igra ustavi, da lahko trenerja popravita napake, otrokom razložita kaj je narobe, prav tako pa bi sodnik, kjer bi to bilo potrebno, otrokom pedagoško razložil kaj je narobe in kako bi bilo prav. Prav tako bi sodniki pri U13 in U15 lahko kulturno razložili igralcem, kaj so naredili narobe, trenerji bi pa seveda morali pri tem sodnika podpreti. Vse skupaj bi moralo biti na nivoju in korak v tej smeri bi morda bil zelo dobrodošel. To potegne za seboj tudi vzgojo sodnikov, vzgojo trenerjev in konec koncev vzgojo staršev. Zakaj? Za napredek najmlajših! Mnogi se ne boste strinjali in boste trdili, da je to pač vse del "igre". Saj po svoje imate prav. Pri U17, U19 in v članski košarki je pomembna tista "končna" verzija tekme, do takrat pa je vse skupaj en velik proces učenja osnov.

No, zdaj pa realnost. Od tega smo oddaljeni približno sto svetlobnih let.

Poglejmo stvar skozi trenerjeve oči. V nedeljo zjutraj se odpraviš na tekmo v nek 30 km oddaljen kraj. Cel teden si s fanti trdo treniral in resnično si želiš zmagati Poldeta, ki se hvali povsod, da so njegovi letos najboljši. Ker so starši v tvojem klubu pravi navijači pridejo vsak s svojim avtom, troblami, bobni in ni vrag da bodo tvoji U11 pa danes zmagali. Toda tudi Polde ni od muh, tekmo si je nastavil tako, da igra s teboj drugo, ko boš že utrujen. Francelj iz sosednje vasi pa itak nima možnosti, kajti njegovi pa še niso dorasli situaciji in ne vejo točno niti na kateri koš napadajo. Pa smo tam, Franclja si "razbil" za 50, sedaj pa pride tista tekma s Poldetom. Fantom daš navodila in tekma se po prekratkem ogrevanju začne. Poldetovi fantje so čvrsti, tvoji pa se ne znajdejo najbolje, sodnik pa kar ne vidi in ne vidi tega in ne zapiska nobene osebne. Hočeš vzeti minuto odmora pa je ne moreš, ker je pri U11 ni. Nadebudni starši iz športnega navijanja preidejo v žaljivke. Eni se spravijo nad sodnika in mu prej*** vse po spisku, drugi začnejo žaliti "hruste" iz nasprotne ekipe. Ko to vidijo starši "hrustov" in da kdo slučajno ne bi izostal s te vaške veselice, se začnejo dreti še oni, sodnik podleže zapiska par osebnih, nato znori Polde in dan je popoln. Na koncu morda celo zmagaš, starši so dali svoje frustracije na plano, sodnik je preživel še eno stresno tekmo in gre lahko na zasluženo pivo, Polde bo svoje fante do naslednjič še bolj "nabildal". Otroci pa so se na tej tekmi marsikaj naučili ...

Otrok, ki je ta teden oddelal celo dva treninga od treh. V petek je manjkal, ker je pač moral na rojstni dan od prijatelja. Komaj čaka, da se na tej tekmi izkaže, saj ga pridejo gledati starši, ki so mu pred tem doma naročili, da ko dobi žogo naj gre na koš, saj drugi tudi ne podajajo in itak se na koncu vidi samo tiste, ki dajo koš. Tekma začne, tepejo ga ali pač ne, ker fizično pač ne more še parirati ima velike težave. Nekako dobi žogo, hoče na koš, toda sodnik nekaj zapiska (korake). Kaj je zapiskal? Zakaj? Vidi starše kako se derejo, vidi trenerja, ki se dere na sodnika, ves zmeden steče v obrambo, išče svojega igralca, ko ga končno najde, se ta zaleti v njega, ga podre in da koš. Sodnik spet nekaj zapiska in njegov igralec ima še prosti met. Kako!? Zakaj!? Če pa je on podrl njega? Ves zbegan vidi trenerja celega rdečega, ki se dere na sodnika, starše, ki se derejo: "Daj ga nazaj!!!" Nič jasno, toda na koncu smo zmagali. Oči mi je dal "HIGH FIVE", mami bo naredila super kosilo in vikend je popoln, mogoče se mi celo danes ne bo potrebno učiti in bom jutri lahko manjkal na treningu, kar je super, ker ob ponedeljkih je kondicija.

Sodnik, ki je odsodil že par šolskih tekem, se danes podaja na pravo avanturo. Prvič bo sodil ligaško tekmo. U11, mala malica. Če bo kdo preveč pameten mu bo pač dal tehnično. Nikoli ni igral resne košarke, v bistvu niti ne ve točno kakšna so pravila, vendar saj jih bo prebral pred tekmo ali mu jih bo pa njegov kolega razložil, ki se btw prikaže 5 min pred tekmo po prekrokani noči. Kaj pa je to? Te tri tekme bova z lahkoto odsodila, potem pa greva domov gledat Formulo 1, še prej pa k babici na kosilo. Trudiš se biti pošten, sodiš kar se da dobro, kolikor ti pač tvoje "izkušnje" dopuščajo. Toda ena ekipa izgublja, njihov trener se začne dreti. Ne veš kaj bi, pa se spomniš skrivnega orožja ... "Naslednja tehnična!" Potem se vsipajo žaljivke staršev, kaj naj zdaj? Vržem vse ven? Ne morem. No daj, bom zapiskal dve osebni, da bo mir. Zdaj se je pa začel dreti še Polde, hm, temu pa jaz že ne bom rekel, da bo dobil tehnično, glej ga kakšen je. Požrem vse možne žaljivke, po tekmi se še malo tresem, nič grem na pivo, mimo je.


Se vam ne zdi, da je tu VSE narobe? Mogoče sem v čem pretiraval, vendar sem večino tega že videl v živo. Mogoče kdaj kakšno takšno tekmo sodi tudi kakšen izkušen sodnik, ki ve kako se stvari streže. Imamo namreč kar nekaj zelo dobrih sodnikov, ki znajo biti zelo vzgojni in bi lahko mlajše kolege ogromno naučili, vendar je njihova motivacija za sojenje najmlajšim zagotovo prenizka. Sploh pa, če mora v soboto soditi kadetom in članom v nedeljo pa še mladincem. Mogoče se najdeta nasproti tudi dva razumna trenerja, ki skrbita za vzgojo otrok in mogoče, so starši na tribuni športni in športno navijajo za svoje nadebudneže. Toda kdo je tu kriv?

Koliko mladih sodnikov odneha, ker jim ves ta "šov" preveč? Koliko otrok odneha, ker jim je to "mimo" in se na koncu tekme zjočejo, ker niso dosegli cilja? Koliko razumnih staršev da svoje otroke raje v tenis ali pa golf, ko vidijo to "vaško" veselico? Primitivizem na vseh nivojih naredi iz lepega nedeljskega dogodka, v katerem bi otroci morali uživati, napredovati, se učiti, totalno zmešnjavo, ki pomeni veliko izgubo za šport.

Začne in konča se pri nas trenerjih. Res je, da ne moreš z vsemi idealno sodelovati. Res je, da ne moreš vsakemu sodniku razložiti tudi, če mu hočeš dobro. Vendar je to stvar, ki jo mora rešiti sodniška organizacija in verjamem, da dela v tej smeri. Miselnost vseh je potrebno pri najmlajših spremeniti, kajti iz malega zrase veliko in to je naložba za prihodnost. Starši imajo po večini v sebi tisto "balkansko" kri, ki je še vedno zasejana v vseh nas in jim je takšno obnašanje na športni prireditvi popolnoma normalno. Tako vidimo ugledne funkcionarje, direktorje in podobne, ki se vsi rdeči v obraz derejo na sodnike, jih žalijo in tekma izpade, kot mesto kjer se lahko vrnemo k primitivizmu, kjer nismo več tisti uglajeni mi, ampak žival, ki je v nas. Toda smo jim mi kako povedali, da to ni prav? Zakaj imamo častno starševsko? Zakaj imamo sestanke? Zakaj imamo internetne strani? Ozaveščanje staršev je tudi del vsega tega.

Pri najmlajših bi morali biti trenerji in sodniki z roko v roki, vendar moramo vsi skupaj narediti nekaj za to. Trenerji moramo začeti pri sebi in tisti, ki se v prvi sekundi tekme začnete dreti na sodnika, verjemite, da delate vsem skupaj eno veliko medvedjo uslugo. Vedno je način in je NAČIN.

Pa lep pozdrav do naslednjič.

ponedeljek, 09. februar 2015

Prisotnost ni dovolj

... no najprej se dotaknimo vprašanja iz zadnjega bloga. Koga je lažje naučiti pravilno? Tistega, ki nič ne zna ali tistega, ki je naučen narobe?

Vedno je seveda potrebno gledati vsakogar kot edinstveno bitje in seveda ne moremo kar potegniti črte, da tako pač je, vendar glede na izkušnje mislim da, če ni ravno popolnoma netalentiran, najverjetneje nekoga, ki nič ne zna, lažje naučimo nek gib pravilno. Zakaj? Naši možgani gibanja po določenem številu ponovitev avtomatizirajo in tako zapisane gibe je težko spremeniti. Med tem pa, če začnemo pisati na nepopisan list papirja in učimo pravilno, ter nato to znanje pravilno utrdimo, lažje zapišemo pravilni zapis v naše možgane, kot pa spremenimo že napačno zapisano. Tako nekako, kot če radiramo ali belimo narobe zapisano v našem "zvezku znanja". Bolje je torej pisati počasi in pravilno. Ampak tudi tukaj zagotovo obstajajo izjeme. 




Zdaj pa nazaj k naši zgodbi. Pripravili smo se za trening, naredili plan in sedaj imamo pravico, da se prikažemo pred našo ekipo. O točnosti, športni opremi in drugih stvareh, ki jih mora vsak trener poznati, niti ne bom zgubljal besed, vsaj danes ne. Prav tako ne o samem konceptu treninga. Mogoče le še enkrat tukaj kratek nasvet. Uporabljajte čim več vaj tehnike, kajti to je zagotovo dobra naložba. Niti se danes ne bom dotaknil pravil, ki jih morate postaviti in se jih držati. To so namreč vse zelo široke teme in zahtevajo svoj blog. Danes bom govoril o temu, kako moramo pristopati do treninga, od tistega kar piše na papirju, do tistega, kar izvedemo na treningu. 


Sam sem mnenja, da ko začnemo trening, moramo otrokom povedati kaj bomo delali, kakšni so naši cilji in kaj pričakujemo od njih. Nekaterim to veliko pomeni in jih tudi dodatno motivira. Pozorni moramo biti edino na to, da jim ne obljubljamo nečesa, kar morda na koncu ne bomo utegnili izvesti. Ampak jih mogoče dodatno motiviramo tako, da jim rečemo, da bo na koncu recimo igra, če bodo ostale stvari potekale dobro in po planu. Nikakor pa ne smemo otrokom odvzeti igre, če je le možno jo vključujemo na večini treningov. Doziranje količine igre, pa je stvar občutka in obdobja. Teorij tukaj je več, toda to so otroci, ki se radi igrajo in jih to izredno motivira. 

Sedaj pa tisto bistveno. To pri čemer me boli srce, ko vidim kako nekateri delajo. To je zame namreč zelo zelo neodgovorno.  Na papirju isti trening ali morda celo boljši je v praksi lahko čisto ničvreden, če ga samo izvedemo. Neštetokrat sem že videl trenerje, ki dajo recimo sicer zelo dobro vajo, vendar to je tudi bilo to. Vaja je bila dobra. Kaj pa izvedba? Kaj pa popravljanje, kaj pa razlaga bistva? Kaj pa ustavljanje in mogoče delanje koraka nazaj, da pridemo do pravilne izvedbe? Kaj pa natančnost? Recimo, da imamo v naši vaji nekakšen tehnični poligon. Začnemo s trojno nevarnostjo, križnim prehodom, nekaj menjavami med nogami in zaključkom z levo roko po levem dvokoraku. Otroci začnejo delati, o trojni nevarnosti ni ne duha ne sluha, prehod je včasih vzdolžen, včasih križni vendar naredijo korake, menjave delajo spredaj, zaključek pa z nekim pol levim dvokorakom in desno roko. Po 10 min, ko je na vrsti druga vaja gremo dalje in tako izvedemo trening, na koncu odigramo še 5:5, vsi smo zadovoljni, pohvalimo fante in gremo zadovoljni domov. NE! Če je trojna nevarnost, je to trojna nevarnost in to pravilna! Če je križni prehod, je to križni prehod. Če je menjava med nogami je to menjava med nogami, in če je zaključek z levo roko, je zaključek z levo roko, pa tudi če 100x zgrešimo, bomo pa 101. se morda naučili uporabljati slabšo roko. To je samo osnova, da otroci izvajajo, kar smo povedali v navodilih. Naslednje je seveda kako izvajajo. To je odvisno od faze učenja. Najprej pravilno, nato hitreje in pravilno, končna izvedba je pa seveda v maksimalni hitrosti in pravilno, vendar do tega ne prideš čez noč. Pa tudi to še ni vse. Ko vidimo, da otroci generalno delajo napake ustavimo vse, povemo bistvene napake in zahtevamo od njih, da jih odpravijo, naslednje so potem posamezniki, ki izstopajo po napakah. Takšne moramo "povleči" iz vrste in jim pokazati kaj je prav in na kaj naj bodo pozorni. Dajajte otrokom jasna navodila in postavite jim cilje, ter jih usmerjajte do njih. Ko ste vse to naredili, ste lahko malček zadovoljni, saj ste naredili korak v pravo smer. Je zamudno, včasih moramo zato spustiti kakšno vajo, včasih celo spremeniti trening, vendar je to edini način, da bomo jutri vsi skupaj boljši. 


Marsikdo se posmeje in zasmehuje, ko pride trener s kamero, Ipadom ali neko drugo tablico, konec koncev v času pametnih telefonov lahko tudi s slednjim, na trening in posname otroka, ko izvaja neko vajo, mu nato pokaže kaj dela narobe in kaj bi bilo prav, ter ga tako usmerja. Jaz recimo uporabljam aplikacijo Ubersense in tako pomagam otrokom do tega, da se vidijo. Pomislite, pojdite na igrišče, izvedite menjavo, izvedite polaganje in izvedite met. Predstavljajte si kakšen je izgled teh vaših elementov in nato se posnemite in se poglejte. Verjetno ni ravno tako, kot ste si predstavljali, pa imate veliko izkušenj s tem. Predstavljajte si koliko otrok ima popolnoma napačno predstavo o sebi in o svoji izvedbi, kamera pa ne laže in je super pripomoček in korak za korakom lahko otroke spravimo do želenega cilja. Pa tudi živimo v času, kjer je to najmlajšim domače. 


Mogoče danes ne toliko zanimivo, vendar toliko bolj resno... Jemljite delo z mladimi skrajno odgovorno in poskrbite, da bo tisti trening s papirja na "terenu" bil takšen kot mora.